Loading....

MINULI DOGODKI

Krajša poročanja o dogodkih, ki smo jih v sklopu društva izvedli to tekoče leto.

»PA SE SLIŠ, BIM, BAM, BOM«

Koncert v Gradcu

S koncertom  komornega zbora Hugo Wolf, v nedeljo 17. oktobra 2021 v protestantski Križni cerkvi  v Gradcu  je zbor poravnal še en corona dolg sodelovanja, ki bi ga morali opraviti spomladi.

Komorni zbor Hugo Wolf  že vrsto let sodeluje z Interpannonischer Concertverein  Graz, sodelovanje pa je vzniknilo iz pobratenja mest Maribor in Gradec. Pred 30 leti je v Gradcu iz predhodnika » Grazer Concertchor«  nastal orkester  Pannonische Philharmonie, ki je po padcu železne zavese imel namen ustvariti novo Evropo brez  starih meja in tako so nastala stalna  kulturna  partnerstva, ki jih je za kratek čas pretrgala le covid pandemija.

»Zelo sem vesel, da imamo tako dobre stike med Štajersko tostran in onstran Mure in dobro sodelovanje obeh pobratenih mest, predvsem pa smo zadovoljni da je to prijateljstvo pristno in če ga združimo še z glasbo, ki ne pozna meja, potem smo srečni in zadovoljni, kot je ta prireditev, je dejal vodja tega združenja dr. Peter Radl, ki je vsem prisotnim zaželel veliko glasbenih užitkov.

Na letošnjem koncertu v Križni cerkvi v središču Gradca sta se tako predstavila vokalni ansambel  Musika conGRAZia in naš komorni zbor Hugo Wolf. Umetniški ansambel Musika conGRAZia je bil ustanovljen  leta 1994 in ga od leta 1999 vodi  Zuzana Ronck, doktorica  katoliške in evangeličanske cerkvene glasbe. Njen namestnik pa je mladi Stefan Birnhuber. Široki repertoar zbora sega vse od akapela renesančne glasbe, preko cerkvene glasbe vseh obdobij do premiernih predstavitev  avstrijskih sodobnih skladateljev. Zbor se nam je tokrat predstavil s tremi manj znanimi skladatelji Franzom Koringerjem (1921-2000), Wilhelmom Kienzlom ( 1857-1941) in W. A. Remy (1831-1898), v Pragi rojeni Wilhelm Mayer  je že takrat svoje ime spremenil, da bi lažje in hitreje postal popularen. Z njegovo romantično opero Gozdna gospodična bo  zbor z nekaj nastopi  v Gradcu  počastil 30 letni jubilej graškega ljubiteljskega združenja prijateljev glasbe. Za pokušino so nam tako zapeli nekaj skladb iz te opere.

V drugem delu so se kot gostje predstavili pevke in pevci komornega zbora Hugo Wolf, ki že 11. leto deluje v okviru Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi«  Maribor. V prvem delu svojega nastopa so predstavili  sakralne/cerkvene skladbe ter njihovi uspešnici Stars, ko pojejo ob drsenju s prsti po robu kozarcev in ustvarijo neko posebno glasbeno vzdušje vesolja, druga pa  je seveda  najbolj znana skladba Huga Wolfa, ena redkih njegovih skladb napisanih za zbor in klavir  Im stillen Friedhof.

Obe uspešnici zbora sta  seveda poželi izjemen aplavz in navdušenje obiskovalcev, ki so zapolnili cerkev do zadnjega sedeža in bili ob kulturnih užitkih zelo zadovoljni.

Drugi del svojega nastopa je komorni zbor Hugo Wolf  posvetili  slovenskim narodnim pesmim, večina jih je z Koroškega, in zanimiv je bil odmev pevcev avstrijskega zbora, ki so poznali večino teh  melodij z nemškim tekstom. Po uspešnem koncertu je tako med obema zboroma prišlo do razlag slovenskega originalnega teksta in odstopanj v nemškem jeziku zaradi spevnosti teksta. Oba zbora sta  v garderobi kar nekaj krat zapela  tisto narodno »Pa se sliš, bim, bam, bom…Začetek je namreč  pri obeh zborih enak.

Tekst in Foto: Jan Schaller

KONCERT NA VRHU MARIBORSKE PIRAMIDI

Komorni zbor Hugo Wolf

Malce neobičajno je že, če te povabijo na koncert na vrh mariborske Piramide, no še huje je, da moraš kar pol ure peš na sam vrh, na koncert. No pa smo tudi to preživeli in na vrhu Piramide, ob  Marijini kapeli je res enkraten, lep razgled na mesto  Maribor. Prava turistična atrakcija, zelo priljubljena rekreacijska točka Maribora. Pojdite tudi vi (spet) na Piramido in si oglejte naš Maribor iz ptičje perspektive.

Komorni zbor Hugo Wolf je svoj najnovejši koncert  povsem namerno pripravil 19. Septembra 2021na vrhu mariborske Piramide, saj je koncert  posvečen  200 letnici kapele na Piramidi, ki so jo postavili iz ostankov gradu v letu 1821 in vanjo postavili kip Marije brezmadežne v nadnaravni velikosti.

Komorni zbor je tako obletnico postavitve kapele na Piramidi povezal s še pomembnejšim, vinorodnim okolišem, koncertom pesmi, posvečenih vinogradom, žlahtni kapljici-vinu in seveda vsem, ki radi popijejo kozarec ali dva domačega vinca.

Svoj program je Komorni zbor Hugo Wolf,  pod vodstvom  Aleša Marčiča na vrhu Piramide pričel z melodijo Je lepa gorica, v priredbi  Andreja Makorja. Sledila je krstna izvedba  suite  Dragutina Križanića, v sedmih melodijah: Trgatev, Brentar, Mošt, Straža, Opravičilo, Krst in Himna vinu, ki so lepo harmonično opisale delo v vinogradu in potem v vinski kleti. Avtor krstne izvedbe Dragutin Križanić, ki je bil prisoten na krstni izvedbi,  je pevcem po dolgem aplavzu najprej čestital, se zahvalil in dejal: «To je pa zvenelo veliko lepše kot sem sam napisal v notah. Res prisrčna hvala.«

Avtor krstne izvedbe Dragutin Križanić  je še posebej poudaril velik pomen amaterske kulture, ki predstavlja vsakemu avtorju zadovoljstvo, saj tako na najbolj pristen način gojimo narodno izročilo, kulturo, glasbo med ljudstvom.

»Melodije in pesmi amaterske kulture so temelj  naših medsebojnih odnosov in ob vsakem takem srečanju sem izredno vesel, da se tako veliko ljudi ukvarja s pesmijo in glasbo in je prav zato naš svet tudi lepši, bolj kulturen, bolj bogat.«

V drugem delu je sledilo še nekaj vinogradniško-pivskih pesmi, kot Šent Urban in Vinska trta, kjer je avtor teksta Anton Martin Slomšek, za nekatere mogoče malce nenavadno, ampak Slomšek je bil rad med preprostimi ljudmi. Zanimiva je bila tudi primerjava zapete slovenske in nemške pesmi  Bratci veseli vsi, saj so imele  nekoč na tem območju vse melodije tako nemško kot slovensko verzijo izvedbe.

Za vse tiste, ki niso prišli na koncert komornega zbora Hugo Wolf na sam vrh Piramide, je zbor na povabilo Pokrajinskega muzeja Maribor, pripravil 30. septembra 2021ponovitev koncerta  v mestnem gradu. Pravzaprav na edini zelenici mestnega gradu, kot simbolno povezavo z zelenim vrhom Piramide. V četrtek, zadnjega avgusta v poznem popoldnevu so pevci zbranemu občinstvu,  ki ceni zborovsko petje, ponovno zapeli vse pesmi s pripravljenega koncerta na vrhu Piramide. Koncert so tako lahko podoživeli predvsem starejši prebivalci Maribora, ki so vsaki zapeti skladbi iz srca zaploskali. Vinskim pesmim je kot dodatek sledila še melodija »Pa se sliš«. No, pa se je slišal tudi zvon bližnje frančiškanske cerkve. Res simbolično naključje.

Piramida

Grad na današnji Piramidi je bil  kot Castrum Marchburg – grad mejnega območja  prvič pisno omenjen z dokumentom 20. oktobra 1164., kar je danes praznik mestne občine Maribor.

Grad je bil zgrajen v zgodnjem romantičnem slogu med letoma 1148 in 1164, na sredini pa je imel vodnjak s podtalnico. Kamniti zid je bil debel 2,2 metra, tloris je imel peterokotno obliko.

Z izgradnjo mestnega gradu, pa je grad na Piramidi takrat imenovan Obermarchburg (gornji grad) izgubil na pomenu. Nekaj časa je bila  v gradu na Piramidi nastanjena vojska, ko je bil v nekaj požarih zaradi strele grad precej poškodovan, so takratni lastniki  Brandisi leta 1784 grad  na piramidi  porušili in kamne uporabili za obnovo, širitev dvorca Betnava.

Na vrhu Piramide  so po porušitvi gradu  iz ostankov kamenja sestavili  kamnito piramido, po kateri je tako hrib nad Mariborom dobil tudi  svoje ime. Leta 1820 je v to kamnito piramido udarila strela in jo porušila. Na istem mestu sta leto zatem, leta 1821  grof Brandis, lastnik mestnega gradu in Johanna Welsersheim iz ostankov dala zgraditi spominsko kapelo, vanjo pa so postavili kip brezmadežne Marije v nadnaravni velikosti. Kapela je ohranjena vse do današnjih dni.

Piramida pa je danes znamenita turistično rekreacijska točka mesta Maribor.

OTROCI RIŠEJO DOMOVINO

Nemška manjšina v Banatskem hribovju v Romuniji, v kraju Rešice/Reschitza,  že od leta 1992 organizira vsako drugo leto likovni   natečaj mladih »Otroci rišejo svojo domovino.«. Že tradicionalnega, lanskega 15. natečaja se je udeležilo  231 mladih likovnikov iz petih držav, devet mladih tudi iz Slovenije in sicer iz našega kulturnega društva.

Delegacija nemškega društva iz Rešice nas je v ponedeljek 6. septembra obiskala v prostorih našega Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi« Maribor, kjer smo pripravili razstavo nagrajenih del tega natečaja. V Maribor pa so prišli tudi zato, da osebno podelijo nagrade izbranim mladim slikarjem.

Predsednica društva Veronika Haring je uvodoma, po pozdravu, tudi gostov iz Avstrije, poudarila da smo postali nemška manjšina že prava velika družina in posebej je ponosna na dolgoletno sodelovanje z nemško manjšino v   Romuniji, ki je naš vzor tudi po tem, da so uradno priznana manjšina in imajo v Romuniji kar nekaj manjšinskih nemških kulturnih centrov, z lastnimi nemškimi knjižnicami in izobraževalnim sistemom. Besedo je predala Erwinu Josefu Tigli, neutrudnemu organizatorju iz Romunije, ki z veliko ljubeznijo organizira vsa ta srečanja nemških manjšin. »Veseli me, da smo kljub vsem coronskim omejitvam lahko prišli v nam ljubljeni Maribor, v društvo s katerim imamo že več kot desetletje trdne vezi, dobro sodelovanje, predvsem pa nas veže ista problematika – nemška manjšina.  Gost Erwin Josef Tigla je najprej podelil nagradi mladima umetnikoma, ki v našem društvu obiskujeta tečaje nemškega jezika in sicer Žilianu Tianu in Maši Špenga. Sledilo je presenečenje, saj je nagrado – medaljo ob  letošnji 250 letnici kraja Rešice podelil tudi Veroniki Haring kot priznanje za dolgoletno plodno sodelovanje.

Gostja Krista Hofmeister iz Neumarkta, s katero naše društvo prav tako tesno sodeluje že vse od ustanovitve Evropske hiše v Neumarktu, pa je opozorila, da so oni živeli v Avstriji v obmejnem območju, v drugih pogojih, ko je bila izolacija na Vzhod dejstvo. Domačini pa so pogrešali nekdaj dobre in  tesne stike s sosedi  in so sedaj  zelo veseli, da je Evropska unija ena velika družina, kjer se lahko pogovarjamo, živimo v miru in razumevanju, tudi v različnosti.

Z njo se je strinjal tudi zadnji govorec Franci Pivec, bivši predsednik Zveze kulturnih organizacij Maribor, ki je poudaril na velik pomen trikotnika Avstrija-Slovenija-Romunija, ki ga Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« Maribor, goji že več kot desetletje. In če smo pod eno streho Evropske unije, se pogovarjamo in razumemo, je prav, da to izročilo prenašamo tudi na mlade, je dejal. Franci Pivec je še enkrat čestital Veroniki Haring  za visoko priznanje Srebrno plaketo, javnega sklada kulturnih dejavnosti Slovenije, ki je potrditev 20. letnega dela Veronike Haring in kulturnega društva, ki ga vodi od ustanovitve.  Prav tako pa je čestital pevovodju komornega zbora Hugo Wolf  Alešu Marčiču za prejeto Gallusovo listino, ki jo je prejel  kot pedagog, bariton  in   zborovodja  komornega zbora Hugo Wolf, ki ga vodi že vse od ustanovitve  leta 2010.

Tri stoletja  zgodovine  nemške manjšine v Režici v  Banatu v  Romuniji.

 Zanimivo je, da so v času Avstro – Ogrske monarhije  naselili  Avstrijce  na ozemlje današnje Romunije, ki je bilo po končanih vojnah s Turki v celoti izpraznjeno in so na tem območju nemško govoreči zaživeli povsem na novo v strnjenjih naseljih in ohranili svojo kulturo vse do danes. Leta 1771 so v kraju Rešica  postavili prve plavže in odprli rudnike ter kmalu so postali drugo največje železarsko središče cele Avstro-Ogrske.

 

Tekst in foto : Jan Schaller

Foto: Erwin Josef Tigla, neutrudni organizator iz Romunije je ob  letošnji 250 letnici kraja Rešice podelil  spominsko medaljo naši predsednici društva Veroniki Haring, kot priznanje za dolgoletno plodno sodelovanje.

KONCERT V SPOMIN NA 160. LETNICO ROJSTVA HUGA WOLFA

Jubilejni koncert komornega zbora Hugo Wolf

Wolfovo 160. letnico rojstva smo pravzaprav praznovali lani, ko je ministrstvo za kulturo proglasilo leto 2020 kot Wolfovo leto in je bil pripravljen obsežen program, ki se je začel s predstavitvijo priložnostne poštne znamke Huga Wolfa, sledila je v februarju v Slovenj Gradcu, rojstnem kraju Huga Wolfa še slavnostna akademija ob 160. letnici rojstva, pod pokroviteljstvom predsednika republike Boruta Pahorja.

Na tej slovesni akademiji  v Slovenj Gradcu  sta nastopila mešani Komorni zbor Carinthia Cantat in Komorni zbor Hugo Wolf. Naš komorni zbor pa je pripravljal še poseben  jubilejni koncert ob 160. letnici rojstva Huga Wolfa, saj je zbor sočasno praznoval tudi 10. letnico delovanja. A corona pandemija nam je vsem prekrižala načrte.

Predvideni koncert ob 160. letnici rojstva Huga Wolfa je tako naš  komorni zbor pripravil šele 30. avgusta letos, kot popotnico, začetek v novo šolsko leto. V dvorani Zavoda Antona Martina Slomška, na Vrbanski cesti v Mariboru so ob tem koncertu še vedno veljale omejitve NIJZ, zato je bilo število obiskovalce žal vnaprej omejeno.

Po uvodni predstavitvi življenja Huga Wolfa, ki jo je predstavil kar sam zborovodja  Aleš Marčič, smo poslušali solopevce zbora, ki so se predstavili z Wolfovo  Italijansko pesmarico, ki ima 22 kratkih kitic. Zanimivo so ustvarili prehode, saj so odpeli kitice po parih-moški, ženska, kot dialoge. Vnaprej so obiskovalcem razdelili tudi nemške in slovenske tekste, tako da smo lahko ob petju sledili tudi vsebini kitic. Od prve: » tudi majhne stvari nas lahko razveselijo« do » dolgo sva oba molčala«. Prvič: Ob tebi se lomi moje srce, Drugič: Samo tebi želim pripadati, Tretjič: ti si moje edino odrešenje in finale, zadnjič, samo tebe ljubi moja duša.« Wolf je sebe od vsega začetka videl kot slikarja, ki podobe iz besedil preslikuje v glasbo.

Sledil je seveda dolgi aplavz.

Za vrhunec jubilejnega koncerta smo poslušali Wolfovo najbolj znano melodijo Im stillen Friedhof. Skladba, ena največjih  mojstrovin skladatelja,   pisana za mešani zbor, soliste in klavir, kar je pri Hugu Wolfu redkost, saj je znan kot avtor solo napevov. Wolfova skladba je dvojna zaveza poslanstva komornega zbora, ki nosi avtorjevo ime, obenem pa  deluje kot  Wolfov živi spomenik, ki ohranja njegove melodije tudi več kot sto let po njegovi smrti.

Nastopajoči solopevci:

Barbara Juteršek, mezzosopran

Bogdan Stopar, tenor

Marko Mandir, bas

Terezija Potočnik,  sopran

Renata Krajnc, sopran

Mitja Krajnc, tenor

Dora Ožvald, sopran

Aleš Marčič, bariton

Lucija Krašovec, sopran

Blaž Stajnko, basbariton

Eneja Lina Berglez, sopran

Spremljava pri klavirju  Adriana Magdovski

ŽIVLJENEPIS

Hugo Wolf, genialni mojster  pozne romantike je ustvaril preko  300 melodij  pretežno za klavir, a tudi z orkestrsko spremljavo. Komponiral je  komorno in zborovsko glasbo,  orkestrska dela, klavirsko glasbo in tudi opere. Znana je njegova dokončana opera  Der Corregidor.

Rodil se je kot tretji otrok  v  družini usnjarja, leta 1860 v Slovenj Gradcu. V družini uglednega meščana in glasbenega navdušenca  Filipa Wolfa ter žene Katarine roj. Nussbaumer. Otroštvo je preživel v okolju, kjer sta več stoletij  živela skupaj dva naroda in sta se prepletali nemška in slovenska kultura.

Vsi otroci so tako imeli že  doma glasbeno vzgojo, Hugo Wolf, ki je igral klavir  in violino, pa je veljal za glasbeno zelo nadarjenega  s popolnim posluhom za glasbo. Celotno družabno življenje v Wolfovi hiši je bilo prežeto z glasbo. Tako je Hugo že kot otrok  v očetovem orkestru igral drugo violino. Temperamentnega mladeniča pa je zanimala izključno samo glasba.

Štirinajstleten je prišel na mariborsko gimnazijo, kjer pa za svojo obsedenost z glasbo in očiten talent, ni našel potrebne podpore. Svojo zasvojenost za glasbo je trmasto branil.  Protestno se je pobral iz Maribora in na podlagi njegove nadarjenosti, ki jo je dokazal tudi že z dvema  kompozicijama – Sonato za klavir in Variacijami – so ga brez pomislekov sprejeli na dunajski glasbeni Konservatorij. A tudi tam je bil upornik in je moral kot nezaželen “wagnerijanec” zapustiti šolanje.

Prepuščen lastni inventivnosti, odvisen od naklonjenosti prijateljev in bolan, se je s vsem svojim bistvom posvetil skladanju. Wolf je sebe od vsega začetka videl kot slikarja, ki podobe iz besedil preslikuje v glasbo, kot igralca, ki se lahko v vsej svoji biti vživi v vsako vlogo, ki mu je dodeljena. Imel je talent, da je bil sočasno avtor teksta in glasbe in sta se oba skladala v popolnost, saj je sam čutil pravo razmerje in ravnovesje.

Hugo Wolf je eden redkih komponistov nemške narodnosti, ki ima danes tudi v Sloveniji svoje mesto, ki mu pripada. V rojstnem Slovenj Gradcu ima tako v rojstni hiši muzej in spomenik. Predvsem pa je danes  Slovenj Gradec prav zaradi Huga Wolfa pomembno glasbeno stičišče s stevilnimi prireditvami, ki so obenem tudi priznanje skladatelju.

Zanimivo, da so spominsko ploščo na fasadi rojstne hiše odkrili  zelo hitro, le šest mesecev po njegovi smrti, leta 1903.

 

Tekst in foto: Jan Schaller

GALLUSOVA LISTINA ZBOROVODJI ALEŠU MARČIČU

Koncert ob 10. obletnici Komornega zbora Hugo Wolf

Koncert ob 10. obletnici komornega zbora Hugo Wolf bi pravzaprav morali poslušati že lansko leto. Zbor je Koncert Univerzum naštudiral že lani ob desetletnici, pripravljen na nastop, potem pa je prišla pandemija in omejitve. A zborovodja  Aleš Marčič in 32 pevk in pevcev mešanega zbora se niso vdali, vadili so ob omejitvah in koncert ob 10. obletnici pripravili  letos poleti, spet dvakrat, tokrat v novi cerkvi svetega Janeza Boska v Radvanju v Mariboru,  pod streho  salezijanskega cerkvenega reda, tudi kot prispevek k proslavljanju 120-letnice njihovega prihoda v Slovenijo, za podporo njihovemu nesebičnega delovanja- pomoči   mladim  na robu družbe.

Prvi koncert je bil v četrtek, 1. julija 2021 zvečer, , drugi koncert pa v nedeljo, 4. julija zvečer.

Vsi dosedanji  koncerti komornega zbora Hugo Wolf so bili  tematsko opredeljeni, naslov letošnjega jubilejnega koncerta Univerzum pa je bil nejasen. Še posebej ko so kot iztočnico koncerta  uporabili vesoljski teleskop Hubble, izstreljen leta 1990, da bi iz globine vesolja odkril nam neznano  in nam to preko slik poslal na Zemljo, da tudi sami lahko občudujemo to neznano vesolje. S stensko projekcijo Hubblovih posnetkov  združujemo nebeško glasbo slovenskih in tujih skladateljev v enkratno glasbeno scensko doživetje, so zapisali v povabilu na koncert.

In res so nas spet presenetili. Iz teme so prišli na oder in prevzela nas je glasba, nebeška glasba vesolja, ki nas je prevzela v  temi, ob pogledu na vesolje. Zanimivo je, da je večina zapetih skladb,  Ave, maris stella Edvarda Griega, stara že preko sto let, Ave Maksimiljana Feguša, preko  pol stoletja, vendar jih je komorni zbor Hugo Wolf pričaral v povsem novi podobi, k temu pa je pripomogla tudi akustika nove cerkve Janeza Boska. Z zapeto glasbo več skladateljev so res ustvarili vesoljski glasbeni kozmos, Univerzum.

V drugem delu koncerta so se najprej oddolžili skladatelju Hugu Wolfu  s pesmijo  Im stillen Friedhof. Skladba, ena mojstrovin skladatelja,   pisana za zbor in klavir, kar je pri Hugu Wolfu redkost, saj je znan kot avtor solonapevov. Wolfova skladba je dvojna zaveza poslanstva komornega zbora, ki nosi avtorjevo ime, saj delujejo kot   Wolfov živ spomenik, a hkrati povezujejo umetnost različnih kultur in povezujejo preteklost s sedanjostjo. Predstavili so še Golobovo Alelujo, s katero so leta 2011 v italijanski Gardi na mednarodnem zborovskem tekmovanju, ki je bil njihov  krst, prejeli prvo zlato priznanje.

V nadaljevanju so nas razveselili še s Ešenvaldovo O salutaris hostia, ki jo pevci najraje izvajajo, saj je posebej lepa nova skladba mladega skladatelja. Popeljali so nas celo v Avstralijo in zapeli otroško pesem Kookaburra, pa potem spet na Irsko, ko so predstavili   tradicionalno irsko pesem  An Irish Blessing.  Res pestra, raznolika predstavitev pevskih zvrsti, kjer so pokazali vse svoje atribute zborovskega petja. Sledilo je še nekaj slovenskih ljudskih pesmi, kjer so se izkazali tudi posamezni solisti, člani komornega zbora.

Nedeljski koncert ob 10. obletnici komornega zbora Hugo Wolf pa je bil še nekaj posebnega. Namesto odmora  je  Javni  sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti slovesno podelil nagrajencu Alešu Marčiču »Gallusovo listino za področje zborovske dejavnosti za leto 2020«. Eno najuglednejših slovenskih glasbenih priznanj se nanaša na celotno razvejano glasbeno dejavnost magistra Aleša Marčiča, a  pevci zbora Hugo Wolf so posebej veseli in ponosni, da je pred enajstimi leti,  ob 150-letnici rojstva Huga Wolfa Aleš Marčič  zbral prve pevke in pevce za komorni zbor Hugo Wolf,  ki se je izredno hitro uveljavil na domačih in tujih koncertnih odrih in je danes sinonim kvalitetnega zborovskega petja.

Predstavnica javnega sklada za kulturne dejavnosti Slovenije gospa, Tanja Svenšek, se je v kratkem nagovoru naprej zahvalila za prečudoviti prvi del koncerta Univerzum, ki nas je s glasbo popeljal v neskončnost. »Izjemno ponosna sem na tak kvaliteten pevski zbor, ki poje z ljubeznijo. In neskončna iskrena hvala za izjemen koncert. Zahvaljujem se vam iz srca.«  je še dejala pred podelitvijo Gallusove listine zborovodju Alešu  Marčiču.

Pevci  komornega zbora Hugo Wolf  so se po podelitvi Gallusove listine Alešu Marčiču še posebej  zahvalili predsednici  Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi Veroniki Haring, ki je pravzaprav ena od pobudnikov ustanovitve tega zbora in ji še enkrat čestitali za Srebrno plaketo Javnega sklada kulturnih dejavnosti Slovenije, ki jo je prejela pred kratkim  v Ljubljani za dvajsetletno zelo uspešno vodenje kulturnega društva in za vsestranski prispevek h kulturnemu prepoznavanju  nemško govoreče etnične skupnosti v Sloveniji in v mednarodnem prostoru.

Sledil je dolg aplavz publike, kot zahvala obema nagrajencema in seveda pevcem za glasbo, ki jo poustvarjajo ljubiteljsko.

LETOŠNJI PREJEMNIK
GALLUSOVE LISTINE JE
ALEŠ MARČIČ

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti vsako leto poleg najvišjih odličij za izjemne
dosežke v ljubiteljski kulturi podeli tudi področna priznanja.
Na področju zborovske glasbe je GALLUSOVA LISTINO za leto 2020 prejel zborovodja našega Komornega zbora
»Hugo Wolf«: Aleš Marčič

Gallusova listina je posebno priznanje za strokovno in organizacijsko delo, kulturno vzgojno in mentorsko delo ali analitično, raziskovalno ter publicistično delo, ki je pomembno vplivalo na razmah ljubiteljske kulturne dejavnosti na področju zborovske glasbe.

Veseli in ponosni smo, da je njegovo dolgoletno delo prepoznano in nagrajeno.

 

 

SREBRNA PLAKETA JSKD 2020 ZA VERONIKO HARING

Srebrna plaketa JSKD sodi med najvišja odličja, ki jih podeljuje Javni
sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnost (JSKD) za neprofesionalno
ljubiteljsko kulturo v Republiki Sloveniji. Prav zato je visoko priznanje –
srebrna plaketa JSKD v tem čudnem času velik obliž- čast ob kulturni
prepoznavnosti nemško govorečih preživelih, zlasti prve borke za pravice
nemške manjšine, Veronike Haring, ki že 20 let uspešno vodi Kulturno
društva nemško govorečih žena “Mostovi” v Mariboru.

Zelo smo veseli in ponosni na priznanje, ki ga je prejela Veronika Haring in ji obenem čestitamo za prejeto priznanje, ki je obenem tudi priznanje za njeno dosedanje, 20-letno delo in trud tako v samem društvu kot širše v domačem Mariboru, v Sloveniji, pri trudu za priznanje avtohtone nemške manjšine in zadnja leta predvsem pri povezovanju nemških manjšin v združeni Evropi.

V knjigarni, kjer je delala v inozemskem oddelku, je Veronika Haring spoznala tudi prebivalce Maribora, nemškega izvora, ki so kupovali nemške revije. V prijetnih pogovorih je spoznala, da si želijo še nekaj več kot le prijeten pogovor v nemškem jeziku; namreč nekdanjo nemško kultura, nekdanje druženje mariborskih Nemcev, obujanje spominov svojih nemških družin. Leta 2000 je bilo tako ustanovljeno kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« Maribor. Na začetku je bilo težko, najprej najti ustrezne prostore, organizirati brezplačne tečaje nemščine, da bi tako pritegnili širši krog tečajnikov, zbrati knjižnico z nemškimi knjigami. Pravzaprav še danes Veronika Haring ne ve, kako je vse to nastalo v tako kratkem času. Pomoč, tudi finančna, je prišla od bivših Mariborčanov, ki so bili po vojni izgnani, avstrijskih zveznih dežel Štajerske in Koroške ter slovenskega ministrstva za kulturo. Veliko pa so pomagali tudi sami Mariborčani iz nemških družin. In tako je delo kulturnega društva iz leta v leto naraščalo predvsem po obsegu. Ob brezplačnih tečajih nemškega jezika za odrasle, je društvo pričelo še s tečaji nemškega jezika za otroke, organiziran je bil tudi računalniški tečaj za starejše. Društvo je ustanovilo celo likovno sekcijo, slikarji-člani sekcije pa so se s svojimi slikami udeležili številnih razstav.

Veronika Haring je po nekaj letih delovanja društva ugotovila, da je za promocijo kulture nujen tudi pevski zbor. Marca 2010 je bil ob 150. rojstnem dnevu Huga Wolfa, enem največjih skladateljev romantične glasbe in solo petja, ustanovljen komorni zbor “Hugo Wolf”, ki je vzpostavil harmonijo med slovensko in nemško kulturo na Štajerskem. Danes v zboru poje 30 pevcev, ki jih vodi profesor-zborovodja, baritonist Aleš Marčič.

Da delo društva ne bi šlo v pozabo, je Veronika Haring zbrala denar celo za vsakoletni zbornik in natis dvojezične knjige VEZI MED LJUDMI / ZWISCHENMENSCHLICHE BINDUNGEN, v kateri je predstavljeno celoletno delo društva, srečanja in literarni prispevki članov. Iz leta v leto je tudi veliko srečanj, saj Veronika Haring vsako leto za člane društva pripravi nekaj izlete po Sloveniji, avstrijski Koroški in avstrijski Štajerski.

Kulturno društvo nemško govorečih žensk pa je pod vodstvom Veronike Haring začelo leta 2008 tudi s tematskimi predavanji, okroglimi mizami in koncerti, ki so v glavnem oživljali in se spominjali prednikov nemških Mariborčanov, ki so skupaj s Slovenci krojili kulturno življenje Maribora. Društvo je bilo tako tudi soorganizator zelo odmevne razstave »Nemci in Maribor«, kot enega najpomembnejših dogodkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012.

Društvo je ob finančni podpori iz tujine v letu 2018 izdalo obsežno dvojezično knjigo na 235 straneh DRUGI OBRAZ MARIBORA, zamolčani ustvarjalci mariborske kulture. Po okrogli mizi o nemških avtorjih, leta 2016, se je društvo odločilo na enem mestu predstaviti vse nemške ustvarjalce v času avstro-ogrsko monarhije in med obema vojnama, v kraljevini Jugoslaviji. Na žalost so bili izbrisani iz kulturne zgodovine Maribora, ker so bili nemškega rodu. Ob tem pa so zgodovinarji pozabili, kako in koliko so ti ustvarjalci bistveno prispevali k ugledu mesta Maribor v nekdanjem avstrijskem cesarstvu, pa tudi širše v Evropi.

Omenimo še vsakoletno tradicionalno “srečanje Štajercev treh dežel” med Štajerci iz avstrijske Štajerske, Štajerci iz Banata v Romuniji in Štajerci iz Spodnje Štajerske v Sloveniji. Vsako leto se srečamo v drugi državi in ​​kraju, kjer še živijo Štajerci. Leta 2019 je bilo srečanje v neokrnjeni naravi Haloz, na gradu Stattenberg. Na žalost so bila leta 2020 vsa ta mednarodna srečanja zaradi pandemije korone odpovedana.

Ker so bila med letošnjo korona pandemijo odpovedana redna tedenska srečanja – tečaji nemščine, jih je društvo kmalu zamenjalo z video tečaji. Odziv je izjemen, saj zdaj redno sodelujejo tudi člani zunaj Maribora. Kot predsednica društva si Veronika Haring prizadeva zagotoviti nepolitično in kulturno sodelovanje prebivalcev Maribora nemškega izvora, ki so se v Mariboru, nekoč Marburgu stoletja ustvarjalno prepletali.

Po letih, desetletju plodnega dela in sodelovanja doma in v tujini so prišla tudi priznanja, številne nagrade za uspešno delo v preteklih letih. Veronika Haring je tako prejemnica nagrad:

  • Leta 2008 priznanje Zveze kulturnih društev Maribor,
  • leta 2016 bronasto priznanje MERITE EUROPEEN, Foudation du Merite Europeen
  • Maja 2017 je v Gradcu prejela zlati častni znak dežele avstrijske Štajerske.
  • Junija 2018 zlati častni znak Republike Avstrije za dolgoletno kulturno delo in prizadevanja za doseganje medsebojnega razumevanja med prebivalci Avstrije in Slovenije.
  • in 2020 srebrna plaketa JSKD, drugo najvišje priznanje za neprofesionalno ljubiteljsko kulturo v Republiki Sloveniji

Besedilo: Jan Schaller

ŽIVA DVORIŠČA DVOJEZIČNA

Festival Lent 2020

OKVIR: FESTIVAL LENT MARIBOR 2020

Poletni festival Lent, ki je v Mariboru zrastel v poletnem, dopustniškem času, na obrežju Drave in je bil vsa leta zadnji teden v juniju, je letos prvič odpadel. Organizatorji pa so ga v dveh mesecih preoblikovali, prilagodili na nove pogoje Corona druženja in spremenili znane velike odre na Lentu v množico malih prireditev v naravi.
Letošnji festival Lent, zadnji teden v avgustu, je tako razdrobljen po celem
mestu Maribor na 38 lokacijah, vse od obrežja Drave na Lentu do mestnega
parka, povečini z omejitvami števila obiskovalcev.

ŽIVA DVORIŠČA DVOJEZIČNA

Sodelovanje našega Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi« Maribor je v programu Festivala Lent že tradicionalno, v okviru prireditev ŽIVA DVORIŠČA. Tako smo letos nastopili že na prvi, otvoritveni dan na Živem dvorišču v Slovenski ulici 13. Večnadstropna stavba, takoj ob križišču z Gosposko ulico, obnovljena in vzorno urejena v starem stilu, je bila tako naše prvo društveno srečanje od začetka Corona epidemije. Upoštevati smo morali vsa pravila, predvsem pa omejiti število obiskovalcev, ki so morali dati preventivno vse podatke ob vstopu na prireditveni prostor. Naši starejši člani so
so se opravičili in so raje preventivno ostali doma. Že tradicionalno dvojezično literarno popoldne smo popestrili z likovno razstavo dveh članic in sicer slikami Veronike Haring in Cvetke Vidmar. Člani društva so po pozdravnem govoru predsednice Veronike Haring
prebirali svoje dvojezične prispevke letnega zbornika društva Vezi med
ljudmi/Zwischenmenschliche Bindungen. Mojca Gjura je tako predstavila tekst Zadnja kava, kot spomin na smrtno bolno prijateljico, ki žal dogovorjene zadnje kave nista spili na tem svetu. Ivana Hauser nam je predstavila usodo neke hiše in nam razložila, da je imela tudi ta hiša svojo dušo. Ko so hišo podrli, pa je ostal le spomin. Naš stari sodelavec Ivan Korponai nam je prebral nekaj svojih pesmi, napisanih v slovenskem in nemškem jeziku.
Jan Schaller poezijo svojega strica Tolažba in Davčna napoved klošarja Cvetka Vidmar pa nam je prebrala ironični sestavek Mačka na porcelanu, o obiskovalcu knjigarne, ki ni prišel zaradi knjige ampak zaradi lepe in obilne prodajalke knjig. Kratko, časovno omejeno prireditev, literarno popoldne ŽIVA DVORIŠČA sta ob koncu popestrila še tenorist Benjamin Pregl ob spremljavi sestre Katarine na klavirju z nekaj zelo popularnimi melodijami. In če ne prej, se vidimo v oktobru spet na tečaju nemščine v društvenih
prostorih. V društvu od marca nismo »spali« pripravili smo namreč v celoti na
novo postavljeno spletno stran, ki je v celoti dvojezična, slovensko -nemška.

Jan Schaller

Praznovanje obletnice krvavega ponedeljka “27. januarja 1919”

101 leto pozneje.

 Letošnjo obletnico krvavega ponedeljka 27. januarja 1919 smo praznovali natanko na ponedeljek, kot je bilo to pred 101. letom. Letos ga nismo mogli proslavljati na Glavnem trgu v Maribor, ker osrednji mesti trg že nekaj mesecev obnavljajo. No nekatere je naša  lanska spominska slovesnost na Glavnem trgu zmotila, predvsem prižiganje sveč v spomin na pobite v teh demonstracijah. 

Skupaj z društvi pregnanih in izgnanih smo se tako letos zbrali v mariborski stolnici in pobitim posvetili nekaj molitev, prižgali svečke pred stolnico, kjer gori večni svetilnih in se spomnili ter obudili krute dogodke pred 101. letom, na ponedeljek 27. januarja 2019. 

General Rudolf Maister je z vojaškim prevratom ob koncu prve svetovne vojne novembra 1918 prevzel v Mariboru oblast in samovoljno odločil, da bo poslej Maribor slovenski oz. sestavni del nastajajoče južnoslovanske države SHS. 

No resnica je ta, da je bil to le vojaški prevzem in je Maribor še dva meseca po vojaškem prevratu  občino vodil  še vedno nemški občinski svet  z nemškim županom dr. Schmidererjem. Eden izmed poglavitnih razlogov za več kot dvomesečno »zamudo« prevzema tudi civilne oblasti v Mariboru tiči tudi v tem, da je bil celotni uradniški aparat izključno  v rokah nemškega prebivalstva in nova slovenska oblast sploh ni imela dovolj kadra slovenskega rodu, ki bi bil sposoben prevzeti celotno  uradništvo.

In tudi prevzem uradniškega dela mesta  Maribor ni bil tako preprost. No 3. januarja so na silo  degradirali dotedanjega  nemškega župana dr. Schmidererja. Samo vprašanje časa pa je bilo, kdaj bo prišlo do nemške reakcije, saj mariborski Nemci niso  imeli namena prepustiti največjega in najpomembnejšega mesta Spodnje Štajerske.

Meje med novima državama še niso bile dokončno zarisane, na Koroškem so boji potekali še tudi v začetku 1919. In čeprav je po prevzemu županovanja bila v mestu  Maribor oblast  že v slovenskih rokah, so mariborski Nemci veliko pričakovali od  obiska zavezniške  razmejitvene komisije, pod vodstvom ameriškega polkovnika Shermana Milesa  27. januarja 1919 v Mariboru, ker ga je zanimala etnična sestava prebivalstva.

Še pred poldnevom so bile mestne ulice prepolne demonstrantov. Na Glavnem trgu se je zbralo več kot 10.000 demonstrantov – Nemcev, ki so od polkovnika Milesa zahtevali,  da Maribor z okolico ostane nemški. Množica je pričela pritiskati na magistrat, ki ga je branilo le dvajset slovenskih vojakov. Tudi po opozorilnih strelih v zrak se množica ni razbežala, pritisk se je še povečal in zato so slovenski vojaki pričeli streljati direktno v množico. Izstreljenih je bilo okoli  petdeset nabojev.

Prostor pred magistratom je preplavila kri, ljudje so se razbežali na vse strani in se spotikali ob mrtve in hudo ranjene. Takoj je bilo mrtvih pet Nemcev, med  63 ranjenimi, pa je potem v bolnici  zaradi hudih poškodb umrlo še osem oseb. Rezultat krvavega ponedeljka je bilo tako 13 mrtvih Nemcev.

(Na sliki: ddr. Ivan Rihtarič)

BOŽIČNI KONCERT 2019

Po lanskoletnem izredno uspešnem božičnem koncertu komornega zbora Hugo Wolf,ki deluje v okviru Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi, ko je ob prepolni dvorani Minoritskega samostana v Mariboru ostalo odzunaj skoraj 100 obiskovalcev in niso mogli prisluhniti izredno lepemu koncertu posvečenemu 200 letnici pesmi Sveta noč, je društvo tako letos pripravilo na isti dan dva enaka koncerta, prvega ob petih popoldne ponovno v zelo akustični Minoritski cerkvi na Lentu, ob pol osmih zvečer pa še koncert-ponovitev v mariborski stolnici na Slomškovem trgu.
Letošnji koncert je zborovodja in dirigent komornega zbora Hugo Wolf, Aleš Marčič pripravil kot popotovanje ob Božiču vse od Španije do Latvije, skozi stoletja, od angleške božične pesmi Coventry Carol, iz 15. stoletja naprej. No uvodoma so nas presenetili s prihodom na oder, ko so s kozarci vode in z drgnjenjem mokrih prstov po robu kozarcev ustvarili neverjeten efekt nebeškega – kozmopolitskega zvoka iz onostranstva in zapeli latvijsko pesem Stars.
»Ponovno smo v Minoritski cerkvi, pod nami so njeni prvi temelji izpred 750 let, ko so frančiškanski mali bratje v Mariboru pozidali prvo Marijino svetišče, sedanjo podobo samostana pa mu je dal pred 250 leti mariborski arhitekt Johannes Fuchs, danes pa je to obnovljena koncertna dvorana v sklopu mariborskega lutkovnega gledališča,« je uvodoma povedala Veronika Haring, predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena »Mostovi« Maribor, ki že nekaj let organizira božični koncert komornega pevskega zbora Hugo Wolf, ki deluje v okviru društva že deveto leto.
»Veseli nas, da je mariborska publika sprejela naše prizadevanje za kulturno sožitje. Maribor je bil najuspešnejši najbolj takrat, ko se je odprl in oplajal s slovensko, nemško in judovsko kulturo ter drugimi prihajajočimi kulturami in običaji. Prihodnje leto bo društvo nemško govorečih žena »Mostovi« praznovalo 20. letnico nastanka in ponosni smo na naš prispevek k ponovnemu prepoznavanju kulturnih zakladov našega mesta, ki so jih ustvarili nemško govoreči someščani in someščanke, je poudarila predsednica društva Veronika Haring, ki je še dodala, »veliko vlogo pri tem ponovnem obujanju ima komorni zbor Hugo Wolf, ki se imenuje po mariborskem dijaku, enemu največjih skladateljev romantičnega samospeva Hugu Wolfu, ki je začel ustvarjati prav v Mariboru.« Skladatelj Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v današnjem Slovenj Gradcu in umrl pri komaj 43. letih na Dunaju, 2. februarja 1903, po hudi bolezni. Hugo Wolf nam je zapustil stotine pesmi, tri opere, številne zborovske in orkestrske skladbe.
Zborovodja komornega zbora , magister Aleš Marčič kot pedagog v zboru posveča posebno pozornost obujanju spomina na pozabljene skladatelje in glasbenike, ki so bili na tak ali drugačen način povezani z Mariborom skozi stoletja njegovega razvoja, vse do danes.
V nadaljevanju božičnega koncerta smo tako slišali razne zborovske pesmi, od nemške Vom Himmel Hoch, slovenske Sveta noč od T. Kušarja, slovensko Božično noč od M. Renerja, Dete rajsko od E. Hudovernika in Ko so pastirji od F. Gačnika, in mednarodne pesmi, najprej poljsko božično Wśród nocnej ciszy, do znane španske Vamos pastorcillos in angleške All Bells in Paradise.
Vrhunec božičnega koncerta je bila seveda Sveta noč, v originalni izvedbi tekstopisca G. Mohra in po glasbi Franza X. Gruberja v vsej svoji dolžini, ko se začne z zvoki kitare, saj ob nastanku te božične pesmi v deželni cerkvici orgle niso delovale in je bila tako kitara edina spremljava zbora ob polnočnici.
Po navdušujočem ploskanju nad čudovitim božičnim koncertom je sledila še slovenska verzija božične Svete noči, ko so poslušalci zapeli skupaj z zborom in smo tako doživeli res vrhunec koncerta. Avstrijski gostje, ki so prišli v velikem številu na prvi, popoldanski koncert so se po koncertu zahvaljevali, da tako lepega božičnega darila že dolgo niso prejeli.
Hvala torej vsem za prelep božični večer in ohranjanje tradicije.

Tekst Jan Schaller
Foto: …… Leljak, Jan Schaller

ŽE DRUGO GOSTOVANJE KD MOSTOVI IZ MARIBORA OB PRIHODU MIKLAVŽA V  DRUŠTVU KOČEVARJEV STAROSELCEV V OBČICAH

4.12. 2019, ura je deset dopoldne. 

V Društvu Kočevarjev staroselcev na njihovem 

sedežu v Občicah pri Dolenjskih Toplicah

vlada napeto vzdušje. Zakaj le? No, pa poizvedimo!

Aha, obiskal jih je sv. Miklavž. Njihovim otrokom, vnukom in vnukinjam je prinesel čudovita in čarobna darila. In ja – čeprav je imel zamudo nekaj dni, s(m)o mu otroci in odrasli to oprostili. Vedeli in zavedali smo se namreč, da pač ob vsem delu, ki ga ima dobri mož v prednovoletnih dneh, ne more biti povsod natanko ob istem času.

 Z Veroniko Haring, predsednico Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi iz Maribora, sva se že drugič zapovrstjo udeležila tega lepega običaja – miklavževanja. Tudi tokrat je Miklavž malčkom podaril eno izmed mojih slikanic/pravljic v slovenskem jeziku Lačna Ježka, ki smo jo skupaj pred njegovim prihodom tudi prebrali. Nemška verzija knjigice pa jih je ob drugih dobrotah in sladkarijah (njami, še zdaj se mi cedijo sline … ), čakala v njegovi veliki vreči skupaj z drugimi darili.

A tudi otroci (naraščaj podmladka članov in simpatizerjev društva kaže na to, da imajo in bodo imeli staroselci na tem območju še naprej globoke korenine), so pripravili svoj program za nas, starejše. Po skupaj prebrani pravljici so pokazali svojo kreativnost v barvanju in okraševanju drevesnih storžev ter izdelovanju okraskov za novoletno zabavo. Ni manjkalo niti plesa, drobna telesca so se skupaj z mentorico pozibavala v pričakujočem ritmu … le koga? Miklavža, seveda!

Ko so ga z glasnimi vzkliki le doklicali, veselju ni bilo ne konca ne kraja. Po razdelitvi daril je sledilo skupno in posamezno fotografiranje ob dobrem možu, nadaljevalo se je s plesom, ki bi najbrž trajal do zgodnjih jutranjih ur ( ) …, če ne bi bilo staršev, dedkov in babic, ki so male bolj ali manj cepetajoče nadobudneže ukrotili in spravili v avtomobile. 

V imenu Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi iz Maribora  in v najinem imenu se oba z Veroniko zahvaljujeva Društvu Kočevarjev staroselcev (posebej predsedniku Marjanu Štanglju, organizatoricama Urški in Sanji) ter vsem sodelujočim za prisrčen sprejem in njihovo – zame zdaj že pregovorno gostoljubnost. Obljubili smo si, da bomo tovrstna srečanja in druženja nadaljevali tudi v prihodnje, permanentno, vsaj dokler piscu teh vrstic ne bo zmanjkalo navdiha za pravljice . Pa bo? Seveda ne!

 

V povezovanju in druženju isto mislečih je smisel obstoja in delovanja posameznih društev.

 

Aleš Tacer, član KD Mostovi Maribor,

Radlje ob Dravi

 

Zahvaljujeva se predsedniku Društva Kočevarjev staroselcem (DKS) Marjanu Štangelj, kakor tudi vsem, ki so pripravili kulturni program in tako lepo slovesnost nama in vsem prisotnim. Prav je, da otroke že v rosnih letih naučimo, da je tudi knjiga ob (vseh drugih rečeh) lahko zelo lepo darilo!

  Obisk pri Kočevarjih staroselcih

Prva adventna nedelja, 2. december 2019

Prvo adventno nedeljo smo tokrat preživeli malo drugače, neobičajno. Člani društva nemško govorečih žena Mostovi  iz Maribora smo se namreč odpravili na izlet, obisk in kulturno srečanje  h Kočevarjem staroselcem v njihov znani modro obarvani kulturni dom v kraju Občice,  kjer smo skupaj počastili tudi kulturni praznik 3. december, 219. letnico rojstva Franceta Prešerna, ki je pisal tako v slovenskem, kot nemškem, takrat uradnem jeziku Avstro-Ogrske monarhije. 

  ZGODOVINA 

Kočevarji, Nemci-staroselci so se na današnjem ozemlju Dolenjske  naselili okoli leta 1330 na ozemlje  860 km2. Koroški grofje Ortenburžani  so jih  iz današnje avstrijske Koroške in južne Tirolske  naselili na  povsem neposeljeno gozdnato Kočevsko ozemlje, kjer so ustvarili kar 177 naselij. V prvi polovici 19. stoletja jih je bilo že 28.000, živeli so precej sami za sebe, kot zaprt jezikovni otok  in tako do danes ohranili svoj jezik v obliki srednjeveškega nemškega narečja iz 14. stoletja. Živeli so skromno kot kmetje, gozdarji, delno tudi kot krošnjarji. Zaradi revščine  so se mnogi izselili  v ZDA, po letu 1918 pa zaradi pritiskov  na nemško manjšino. Leta 1940 je živelo na tem območju le še 12.500 Kočevarjev. Ironija. Ker je njihovo ozemlje zavzela italijanska vojska, so na osnovi sporazuma med Hitlerjem in Mussolinijem leta 1941 prebivalce- nemške Kočevarje preselili v Posavje – Brežice in Krško, ki je bilo pod nemško okupacijo.  Večina nemških Kočevarjev se je upirala italijanski preselitvi, saj so hoteli ostali na svoji rodni zemlji, kjer so živeli že 600 let.

Po drugi svetovni vojni, leta 1945, so morali vsi preživeli  nemški Kočevarji zapustiti Slovenijo oz. Jugoslavijo. Tiste, ki niso pravočasno pobegnili so komunistične oblasti  razlastile in potem izgnale. Veliko nemških Kočevarjev je žal po drugi vojni umrlo  v taboriščih, predvsem v komunističnih taboriščih Sterntal/Strnišče in  Teharje/Tüchern  pri Celju. 

Po vojni so to skoraj povsem izpraznjeno ozemlje poselili s Slovenci in priseljenci iz drugih delov Jugoslavije. Večino nemških kočevarskih vasi,  112 od 177, jih po drugi svetovni vojni sploh niso obnovili. Od 123 cerkva na Kočevskem jih je do danes  ostalo le  še 28, ki so jih začeli obnavljati  šele  po letu 2000. 

Po osamosvojitvi Slovenije so potomci   nemških Kočevarjev-staroselcev ustanovili dve društvi,  leta 1992 Društvo Kočevarjev – staroselcev  v kraju Občice ter leta 1994 Društvo Peter Kosler v Kočevju. Peter Kosler je bil Kočevski Nemec, ki je leta 1853 izdal zemljevid slovenskih dežel. 

Po skoraj triurni vožnji iz Maribora, najprej po avtocesti do Ivančne Gorice, potem pa mimo Žužemberka, ob reki Krki  in pri  Soteski preko mosta čez Krko, mimo Podturna v Kočevske poljane, kjer nas je na ravnici pozdravila svetlo modra hiša z velikim panojem DRUŠTVO KOČEVARJEV STAROSELCEV.

V lepo obnovljeni prednji stavbi je ob društvenih prostorih v nadstropju muzej Kočevarjev staroselcev, v drugi zadnji stavbi, nekoč gospodarskem poslopju, je lepo urejen družabni prostor-dvorana, nad njim pa od nekdaj najpomembnejše za kmete – genska banka starih sadnih sort. Domačini-vaščani ki so še ostali na tem kosu zemlje so si s  potomci nekdanjih nemških Kočevarjev  uredili lep skupen družabni prostor,   v katerem je, kot je značilno za podeželje,  ob koncih tedna vedno veselo. 

Člani oz. članice Društva nemško govorečih žena Mostovi iz Maribora smo se  po ogledu muzeja in prostorov skupaj z domačini odpravili v dvorano, ker je kar naenkrat zmanjkalo stolov za vse prisotne.  Naša predsednica Veronika Haring je najprej na kratko predstavila naše društvo, ki skrbi in se trudi ohranjati jezik  in kulturo naših nemških prednikov. »Poznani smo po dobro obiskanih in priznanih kulturnih prireditvah, predvsem pa po komornem zboru Hugo Wolf,  ki hodi že na turneje po Evropi, » je poudarila Veronika Haring. 

Domačini Kočevarji -staroselci so nas za začetek kulturnega programa presenetili s Kočevarsko himno  v originalu   Dar Göttscheabbarsche Pűe,   Kočevarski fant, Wilhelma Tschinkla. Kljub dobremu znanju nemščine, smo bolj malo razumeli in ugotovili, da je njihov domači jezik res staronemški dialekt, ki se zaradi izoliranosti skozi stoletja ni posodabljal in prilagajal novemu času.  Mi kot gostje smo se predstavili z branjem nemških tekstov, ki so jih večinoma ustvarili kar avtorji sami  Aleš Tacer, Ivana Hauser, Jan Schaller, Ivan Korponaj in Veronika Haring, ki nas je s Prešernovo poezijo  spomnila  na bližajoči 3. december, 219.letnico rojstva dr. Franceta Prešerna.   Pevski zbor domačinov nam je zapel v Kočevarščini  še pesem  Die Meerarin, ki je zelo podobna slovenski Lepi Vidi, za konec njihovega nastopa pa še slovensko narodno  Ljubca moja, ki smo jo zapeli kar vsi skupaj. 

Naše srečanje je pozdravil tudi župan Občine Dolenjske Toplice Franci Volk, ki je  zelo vesel, da se družimo, v časih ko je tega žal vedno manj. Presenečen in zadovoljen je, da v obeh društvih posvečamo posebno pozornost pisani besedi, kar očitno ni dokaz, da knjiga ni več pomembna. Predvsem pa je vesel, da gojimo  kulturo naših prednikov, enih ali drugih in jo prenašamo iz roda v rod. 

Po uradnem kulturnem programu je sledilo še veselo druženje ob jedači in pijači, ob harmoniki pa smo kako tudi zapeli. 

Pot nazaj je bila bolj kratka, saj smo lahko gledali le v temo in nas je to kar lepo uspavalo. No zbudili smo se spet v Mariboru, ko smo pohiteli domov še na družinsko praznovanje prve adventne nedelje. 

Text: Jan Schaller 

SLOVENSKI PREVOD KOČEVARSKE HIMNE 

Samo enega očeta, eno mater imaš

samo eno domovino imaš, kočevarski fant!

Zunaj, v svetu veš je dovolj ljudi,

zato raje ostane  doma kočevarski fant 

Kočevarski ljudje  so dobrega srca,

vsi so kot bratje, ker imajo isto kri

Pravi Kočevar, naj bo reven ali bogat

On ljubi svojo domovino,  kot nebeško kraljevstvo 

Oče nebeški, lepo te prosimo

Ohrani  nam mir v naši deželi. 

 

NEMŠKI ORIGINAL:

Wilhelm Tschinkel : Der Gottscheerische Bub,

Du hast nur einen Vater,

und eine Mutter dazu,

Du hast nur eine Heimat,

Gottscheerischer Bub.

Draußen in der Welt gibt`s Leute genug,

doch lieber daheim ist der Gottscheerische Bub.

Die Gottscheer Leute sind alle so gut,

Sie sind alle wie Bruder, sie haben alle ein Blut.

Ein rechter Gottscheer, ob arm oder reich,

Er liebt seine Heimat g`rad wie das Himmelreich.

Gott Vater im Himmel, wir bitten gar schön,

So lass uns die Heimat in Frieden bestehen.       

Oktobrski izlet v Gradec

V soboto, 19. oktobra 2019, smo se ob 8. uri odpravili v Gradec.

Skupina, ki je štela 29 članov, se je zbrala pred frančiškansko cerkvijo v Mariboru in se nato po avtocesti odpeljala proti Gradcu. Jutro je bilo megleno, malo pred Gradcem pa se je naredil lep sončen dan.

Avtobus je ustavil v bližini opere in od tam smo se odpravili proti Glavnemu trgu. Spotoma smo si ogledali nekaj zanimivosti in se pogovarjali o zgodovini stavb ter njihovih prebivalcih. Pot smo nadaljevali proti Otoku na Muri. Po krajšem postanku na otoku smo se odpravili do grajskega hriba. Z vlečnico smo se odpeljali do vrha in tam predahnili ob kavi in čaju.

Ogledali smo si gledališče na prostem, kjer smo prisluhnili harfistu, in razstavo Horizont Alfreda Barsuglija, ki nas je navdušila. Nato smo odšli nazaj do Glavnega trga, nekateri peš, drugi so se spustili dol po žlebu. Na trgu smo med malico opazovali svate pred mestno hišo in prisluhnili zgodbi o nadvojvodi Johannu. Na hitro smo še šli po nakupih v bližnjih prodajalnah in nato je že napočil čas za odhod.

Lepo se zahvaljujemo gospodu mag. Siegfriedu Naglu, županu mesta Gradec, za velikodušno podporo, s katero nam je omogočil, da smo v štajerski prestolnici lahko preživeli zares čudovit dan.

SLOVESNOST V KIDRIČEVEM 12.10. 2019

Zvezdnata dolina –STERNTHAL,  postala žal simbol –  taborišče smrti

  »Sternthal je bil romantični dvorec, ki si je v začetku zaslužil svoje lepo ime-zvezdnata dolina, ampak je žal postal sinonim čisto nekaj drugega, simbol trpljenja,brezobzirnosti, sovraštva, taborišče smrti. V času prve svetovne vojne je bilo to ozemlje taborišče za vojne jetnike in vojaška bolnica avstro-ogrske vojske, ki so jo začeli graditi marca 1915 za 20-30.000 ranjenih vojakov. Med drugo svetovno vojno je bilo na istem mestu, v manjšem obsegu,  nacistično taborišče. Žal je po drugi svetovni vojni tu nastalo  največje  komunistično taborišče.

 Druga svetovna vojna je bila končana. Ljudje so bili veseli, da sta zavladala mir in tišina. Toda Sternthal je  bil le začetek vrhunca trpljenja,  znan kot  »transport smrti«. Ostali pripadniki nemške manjšine, ki jih je UDBA imenovala žaljivo »voksdojčerji« in so po koncu druge svetovne vojne ostali na svojih domovih, seveda niso vedeli, kakšno trpljenje bodo doživeli po končani vojni.  Ledenega 13. januarja 1946  so strpali 2224 taboriščnike v 43 živinskih vagonov in jih najprej pripeljali v Gornjo Radgono na mejo, nato pa preko Madžarske na Dunaj. Rusko poveljstvo  na Dunaju je v ledenem januarju transport begunce vrnila Jugoslaviji. Kompozicija vlaka je sredi zime 16 dni stala na madžarsko-jugoslovanski meji. Skoraj 100 beguncev je umrlo zaradi  mraza, lakote in bolezni. Nemška manjšina je bila vesela, da se je končno vrnila spet domov. Toda niso jih poslali domov, ampak so jih pripeljali  v komunistični tabor  Šterntal,« je pričela otvoritveno slovesnost v parku generacij v središču današnjega Kidričevega v soboto, 12. oktobra  Veronika Haring, predsednica Kulturnega društva nemško govorečih žena Mostovi, ki je opisala tragedijo nemške manjšine po drugi vojni, ko so želeli ostati na svojih domovih, a so jim  komunisti  pravili izdajalci »volksdojčerji« in jih poslali v komunistično taborišče smrti.

»Koliko  tragičnih človeških usod je povezanih s tem krajem ? In kako malo vemo o njih. Danes smo tu, da opozorimo na to vso grozoto, hudobna dejanja, ki se ne smejo ponoviti,« je nadaljevala Veronika Haring in opisala  Karla Lesjaka, ki je kot otrok z družino preživel strahote komunističnega taborišča v letu 1946.  Po nekaj obiskih  Štertala se je odločil, da oblikuje in financira mozaik,ki ga danes odkrivamo, kot spomin na tiste hude čase in opomin mladim generacijam. Gorje, ki ga je doživel in  ga je spremljalo skozi življenje, je upodobil z besedami: VERA, UPANJE, LJUBEZEN; BOLEČINA, BEDA, TRPLJENJE.  Mozaik je izdelal mozaicist  Andraž Vidrajz iz Ljubljane.

Po končanem odkritju mozaika smo se skupno podali na bivše vojaško pokopališče, kjer je ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne avstrijska vojaška veteranska  organizacija  Črni križ iz Gradca pripravila komemoracijo. Predsednik polkovnik Dieter Allesch je v obširnem govoru predstavil planirani nastanek vojaške bolnice ob začetku vojne in taborišče vojnih ujetnikov za 20-30.000 ranjencev oz. ujetnikov na 240 ha posestva, ki je imelo železniško povezavo. Seveda so planirali tudi vojaško pokopališče, na katerem je pokopanih 3000 vojakov iz prve svetovne vojne. Na tem pokopališču so brez grobov pokopali tudi nemške vojake v drugi svetovni vojni,  padlih na tem območju.

Veleposlanica Republike Avstrije v Sloveniji  mag. Sigrid Berka je posebej poudarila, da doživljamo tudi v življenju vzpone in padce in prav je, da se spomnimo tudi teh žalostnih dogodkov, ki nam morajo biti v spomin,  opomin in spodbuda pri naši skrbi za mir med narodi. »Mi si danes težko predstavljamo takratno trpljenje ljudi, mučenje in umiranje. Lahko pa jim na njihovih grobovih  izrečemo spoštovanje in zahvalo, ker so padli v vojni, da lahko mi danes živimo lepše življenje.«

Obnovljeno vojaško pokopališče sta  blagoslovila vojaška vikarja slovenske vojske Violeta Vladimira Mesarič v imenu Evangeličanske cerkve in  Vito Muhič v imenu katoliške cerkve  ter katoliški duhovnik  Karel Pavlič, dvojezično, kot sta potekala oba dogodka tega dne.

V kulturnem programu obeh dogodkov  sta sodelovala komorni zbor  Hugo Wolf iz Maribora in godba na pihala Traditionskapelle von den Groeben iz Feldbacha, prireditev pa so počastili vojaki z uniformami iz prve svetovne vojne ter skupina avstrijskih narodnih noš »Haubenfrauen«.

Posebna zahvala gre  še posebej županu občine Kidričevo  Antonu Leskovarju in podžupanu Bogdanu Potočniku,  za vso pomoč pri namestitvi mozaika in  planirani obnovi vojaškega pokopališča ter sodelovanje na obeh prireditvah.

Tekst: Jan Schaller

Foto: Bruno F. Fras

Komorni zbor Hugo Wolf v Belgiji

Zborovska tekmovanja so naporna, a obenem prinašajo veliko zadovoljstva in ob daljšem sobivanju pevcev predstavljajo dober teambuilding. S Komornim zborom Hugo Wolf vsako leto kam potujemo in se udeležujemo znanih tekmovanj. Tokrat smo se odločili za pot v Belgijo, kjer je tekmovanje v Maasmechelnu že 30 let eno najvidnejših v Evropi.

Prijavili smo se pred slabim letom dni, poslali posnetke in čakali, ali bomo med vsemi prijavljenimi izbrani prav mi. Ko smo februarja dobili obvestilo, da smo prišli v ožji izbor, smo takoj začeli s pripravami.

Po več kot šestih mesecih priprav in nekaj intenzivnih vikendih, med katerimi so bile gotovo ene najprijetnejših avgustovske intenzivne vaje na slovenskem Primorju, smo končno dočakali oktober, ko je bilo treba na dolgo pot z avtobusom. 

Mednarodno zborovsko tekmovanje Flanders je potekalo od 4. do 6. oktobra 2019 v flandrijskem rudarskem mestecu Genk. Prizorišče tekmovanja je bil zapuščeni rudnik premoga, spremenjen v kulturni center C-mine.

Za počitek in ogled mesta ni bilo veliko časa, saj so bili naši dnevi polni obveznosti, pevskih vaj in nastopov. Tekmovanje se je začelo s koncertom znane angleške vokalne skupine The King’s Singers. Tu smo bili še poslušalci, utrujeni od naporne poti v Belgijo, pri vseh naslednjih koncertih pa smo bili že aktivno vključeni. 

Tekmovanje je bilo razdeljeno na dva dela. Na prvem tekmovalnem nastopu v soboto smo zapeli predpisane skladbe, in sicer obvezno skladbo flamskega skladatelja Jana van der Roosta Amor, io fallo, za skladbo pred letom 1750 smo izbrali Gallusovo Musica noster amor, za skladbo iz obdobja  1800 – 1950 Wolfovo Resignation, kot domačo skladbo po letu 1950 pa Sapientia skladateljice Tadeje Vulc. 

Dan je bil naporen, saj nas je po tekmovalnem nastopu čakal še polurni koncert v cerkvi Sint-Lambertuskerk v Veldwezeltu, majhnem kraju ob nizozemski meji. Akustika v cerkvi je bila krasna, tako da smo kljub utrujenosti uživali ob petju. Sprejem s stoječimi ovacijami nas je napolnil z energijo za drugi tekmovalni dan.

Drugi tekmovalni dan je bil že nekoliko bolj sproščen, čakal nas je krajši prosti program. Predpisana je bila samo enoglasna ljudska pesem, kjer smo za pesem Čuk se je oženil pripravili duhovito ženitveno zgodbo in koreografijo, ki je pri občinstvu privabila kar nekaj smeha. Še bolj so bili navdušeni nad impresivno skladbo latvijskega skladatelja Ēriksa Ešenvaldsa Stars, ki jo izvajamo s kozarci z vodo in tibetanskimi zvočnimi bovlami. Zaključili smo z Jaz bi rad cigajnar bil Tadeje Vulc, ki lepo predstavi našo deželo, saj vsebuje močan ljudski motiv. Z nastopom smo bili zadovoljni, dali smo vse od sebe in na odru kljub slabi akustiki uživali. 

Dan se je končal z razglasitvijo zmagovalcev in predstavitvijo vseh zborov z manj zahtevnim programom. Ob spremljavi dveh džemb smo zapeli čudovito afriško duhovno pesem Indodana. V kategoriji mešanih pevskih zborov smo dosegli 4. mesto, v kategoriji ženskih zborov pa so zasluženo zmagale pevke Dekliškega pevskega zbora Glasbene šole Koper, ki so bile tudi skupne zmagovalke tekmovanja. Prireditev se je zaključila s skupno izvedbo evropske himne Oda radosti, mi pa smo si končno lahko privoščili zasluženi kozarec originalnega belgijskega piva. 

Belgijsko zgodbo smo zaključili z obiskom bližnjega Bruslja, kjer smo imeli na voljo samo par ur časa za ogled parlamenta. Tam nas je sprejela evropska poslanka Ljudmila Novak, ki nam je s svojim sodelavcem Robertom Velikonjo prav zanimivo predstavila zgodovino Evropske unije in delo v parlamentu. Mi pa smo predstavili Društvo nemško govorečih žena Mostovi in zapeli nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Poslanka nas je počastila še s kosilom v menzi parlamenta, nato pa smo se že morali odpraviti na pot proti domu, kamor smo prispeli v zgodnjih torkovih urah. Po koncu prijetnega druženja pa utrujeni, a zadovoljni brž v službo.

Bibi Fortuna

Svetovni dan knjige z Nemci iz Romunije

Ob letošnjem Svetovnem dnevu knjige smo imeli v Kulturnem društvu nemško govorečih žena
»Mostovi« Maribor posebno, zelo zanimivo, enkratno srečanje. Obiskali so nas naši prijatelji -nemška
manjšina iz Romunije, iz kraja Režice. Prišli so nam predstaviti tri stoletja zgodovine Nemške manjšine
v Banatu v Romuniji. Zanimivo je, da so bili Nemci v času Avstro – Ogrske naseljeni na ozemlju, ki je
bilo po končanih vojnah s Turki v celoti izpraznjeno in so na tem območju Nemci zaživeli povsem na
novo v strnjenjih naseljih vse do danes. Čeprav je tudi res, da se jih je v burnih vojnih časih veliko
izselilo. Nemška manjšina v Romuniji ima danes izjemen status, v glavnem mestu Bukarešti izhaja celo
nemški dnevnik, na posameznih nemških območjih pa imajo nekaj nemških tednikov in nemške kulturne
centre z lastnimi nemškimi knjižnica.

Goste iz Romunije, avstrijskega konzula Christiana Helbiga, Mariborčane in naše člane je na
slovesnosti ob dnevu knjige najprej očarala violinistka Tamara Bakardzieva iz Bolgarije, nato pa so nam
učenci tečaja nemščine v našem društvu predstavili posamezne države članice Evropske unije in njihovo
najbolj značilno jed. Zanimivo, kako lahko otroci preko hrane in jedi na najlažji način spoznavajo 28
držav, članic Evropske unije.

Po predstavitvi gostov iz Romunije, ki jih je prisrčno pozdravila predsednica Društva Veronika
Haring, nam je Erwin Josef Tigla najprej predstavil nemški zbornik Banatski Nemci, življenje nemške
manjšine v Romuniji in njihov današnji položaj v tej Evropski državi, potem pa nam je na kratko
predstavil glavnega gosta- pisatelja nemške manjšine v Romuniji Balthasarja Waitza, rojenega 1950 v
Nitzkydorf, v katerem je rojena tudi nobelova nagrajenka za literaturo Herta Mueller. Balthazar Waitz, je
avtor številnih knjig, prevodov, predvsem pa novinar in urednik nemških časopisov, sedaj je urednik tednika Banater Zeitung.

Balthazar Waitz nam je najprej spregovoril o njegovem, pisateljskem pogledu na današnjo Evropo,
razdaljo 3000 km med članicami Evropske unije, ki ustvarja v mirnem času prijateljstvo in povezanost
med narodi in manjšinami. Spregovoril je o domovini, o spominih odseljenih in izgubljenem času, ki ga
ob vračanju domov spet iščejo in nam prebral nekaj kratkih črtic, spominov na otroštvo, v težkih časih, ki
pa je bilo vseeno lepo. Predvsem pa je zanimiv njegov stil pisanja, ki piše na hudomušen način, kako so
včasih v socialističnih časih imeli naročen časopis, da so ga uporabljali na stranišču. Ampak dedek je pred
uporabo, za vsak slučaj moral še vse prebrati, da ne bi šlo kaj v pozabo. In še en »cukrček«. Ko sta šla z
dedkom mimo pokopališča, ga je dedek poučil: »Veš tu na pokopališču pa so spet vsi čisto navadni,
normalni ljudje.«

Prisotni smo se kar nekajkrat prijetno nasmejali in zaželeli, da bi kratke hudomušne črtice
Balthasarja Weitza lahko prebral tudi širši krog slovenskih bralcev. Smeh namreč nikomur ne škodi.

Jan Schaller

„Sveta noč, blažena noč“ koncerta v Ljubljani in Mariboru

Katoliško božično praznovanje je nemška manjšina v Sloveniji razširjala tudi na koncertu v Ljubljani in Mariboru 

Kulturno društvo nemško govorečih žena „Mostovi“, ki je bilo na pobudo v Mariboru in okolici živečih nemško govorečih prebivalcev v Sloveniji ustanovljeno leta 2000, je svoji okolici spet dokazalo svoj kulturni in ustvarjalni potencial.

V soboto, 15. decembra je bil tako najprej koncert v Ljubljani, v katoliškem zavodu Sv. Stanislava (katoliška gimnazija v Ljubljani), dan pozneje, na tretjo adventno nedeljo, pa smo vrhunec božičnega vzdušja na koncertu ob 200.letnici  napeva  „Sveta noč“ lahko poslušali še v Mariboru v Minoritski cerkvi na Lentu.

Komorni zbor Hugo Wolf, ki je bil ustanovljen ob 150. letnici rojstva komponista Huga Wolfa, v letu 2010, je pomemben člen kulturnega društva nemško govorečih žena, saj s tem povezuje slovensko in nemško kulturo in jo na na ta našin tudi širi in spodbuja.

Komorni zbor Hugo Wolf, ki ga vodi pevski pedagog, bariton Aleš Marčič nas je na teh dveh večerih s petjem in komornim orkestrom popeljal skozi zgodovino 200.letnice najbolj znane božične pesmi Sveta noč.

Oba koncerta so pevci pričeli z angleškim božičnim napevom  iz 15. stoletja, sledile so krščanske božične pesmi iz Francije, Nizozemske in Nemčije,

prvi vrhunec pa je bila izvedba 200.let stare originalne izvedbe Svete noči s kitaro, s katero so nas izjemno navdušili in odpeljali v svet miru, kot si ga želimo.  S poljsko,  slovensko, špansko in angleško božično pesmijo so nas povezali v evropski ideji in poudarili sporočilo miru, ki ga je še posebej izpostavil slavnostni govornik  Uwe Reissing, direktor Goethe Inštituta v Ljubljani.

Na koncertu smo slišali tudi dve praizvedbi in sicer posebej za ta naš pevski zbor komponirano Sveto noč  komponista Tadeja Kušarja, profesorja glasbe  na Zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru in Svetniško pot k sveti noči komponista Fabia Niederja iz Italije, ki nas je popeljala v v vesoljno leto 3018.

Kot je že dolgoletna tradicija božičnega praznovanja je ob koncu koncerta  zazvenela  še  Sveta noč v slovenski izvedbi, kot se poje danes in jo je  po tradiciji zapelo tudi občinstvo .

Za izjemno božično praznovanje na obeh koncertih, se moramo ob nastopajočih še posebej zahvaliti naši Veroniki Haring, ki vodi društvo zelo uspešno že od ustanovitve in vedno znova preseneča s presežki.

Zahvala tudi avstrijski veleposlanici mag. Sigrid Berka, ki nam je izkazala  čast z obiskom  koncerta v Ljubljani in veleposlaniku  Zvezne republike Nemčije g. Klausu Riedlu, ki je bil častni gost koncerta v Mariboru.

Text und Foto  von J. Schaller

Živa dvorišča  2018

Tudi letos se je naše društvo v sklopu Festivala Lent predstavilo na Živem dvorišču. Na ogled smo postavili razstavo do sedaj izdanih zbornikov, povezali pa smo jo z razstavo naslovnic avtorice Cvetke Vidmar, literarnim branjem iz zadnjega zbornika in s krajšim koncertom Komornega zbora Hugo Wolf. Prireditve so se udeležili številni Mariborčani in prijatelji z avstrijske Štajerske ter celo naključni turisti, ki so slišali lepo petje. V veliko čast nam je, da je prireditev obiskala tudi avstrijska veleposlanica v Sloveniji gospa Sigrid Berka, gospod podžupan Zdravko Luketić in okrajni glavar jugovzhodne Štajerske gospod Alexander Majcan.

LITERARNI VEČER V MARIBORU S PISATELJI IZ POBRATENEGA MESTA OB LAHNI

V sklopu 21. festivala »Slovenski dnevi knjige« je Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi 23. aprila 2018 v Mariboru organiziralo literarni večer s tremi uveljavljenimi avtorji iz Marburga ob Lahni.

Literati iz Marburga na Lahni ob prihodu na železniško postajo v Mariboru

Ludwig Legge (predsednik »Nove literarne skupnosti v Marburgu ob Lahni«), Horst Schwebel (profesor teologije in pisatelj) ter Karl-Heinz Symon (pisatelj in lastnik založbe »Modri grad«) so brali iz svojih del, v katerih, kar je bilo presenečenje, moderno tematiko ubesedujejo na razumljiv način. Avtorji so s svojo prozo in liriko tako resnično pritegnili publiko, ki jim je prisluhnila z vidnim zanimanjem.

Ob koncu so obiskovalci imeli priložnost za osebni pogovor z avtorji in marsikdo je bil ponovno prijetno presenečen nad njihovim iskrenim zanimanjem in poznavanjem položaja naše narodne skupnosti.

Obiskovalci smo prisluhnili literatom iz Marburga na Lahni

Literarni večer v Gradcu 22. Marca 2018

Člani naše literarne skupine so 22. marca v Deželni knjižnici Štajerske na literarnem večeru predstavili zadnji dvojezični letopis Vezi med ljudmi/Zwischenmenschliche Bindungen 2017. Pred številno publiko so brali odlomke svojih v zborniku objavljenih del v prozi in poeziji v nemškem jeziku, v slovenščini pa jih je brala predsednica društva Veronika Haring. Nastopili so naslednji avtorji: Marjan Pungartnik, Ana Marija Pušnik, Ivan Korponai, Srečko Klemenc, Ivana Hauser, Aleš Tacer in Bruno Fras.

Obisk predsednika Republike Avstrije Alexandra van der Bellna 23. Maja 2017 v našem društvu

Predsednika so pričakali predstavniki društev nemške narodne skupnosti v Sloveniji iz Maribora, Ljubljane, Apač, Celja in Kočevske.

Ob prihodu mu je pred vhodom v prostore društva dobrodošlico zapel naš Komorni zbor«Hugo Wolf«, otroci, ki sev društvu učijo nemškega jezika, pa so mu poklonili šopek rož. Pogovor s predsednikom je potekal dobro uro, na njem pa smo mu predstavili položaj naše narodne skupnosti v Sloveniji in ga zaprosili za podporo pri prizadevanju za priznanje naše skupnosti s strani slovenske politike. Predsednik nam je obljubil, da se bo o tej temi pogovarjal s slovenskimi politiki v Ljubljani.

Štajerski deželni glavar se je v Mariboru sestal s predstavniki nemške manjšine

Maribor, junij 2006

Posebno čast in priznanje našemu delu in prizadevanjih pa nam je z obiskom in osebnemu pogovoru s predstavniki nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji izkazal Štajerski deželni glavar Franc Voves. Na poti v Ljubljano se je zjutraj sestal s predstavniki društev, ki so združeni v krovni organizaciji »Zveza kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji« in se skupaj s številnimi novinarji pogovoril o našem statusu v Sloveniji ter problemih in težavah zaradi neuresničevanja tistega člena (člen 15) kulturnega sporazuma, sklenjenega med Slovenijo in Avstrijo, ki zadeva nemško govorečo narodno skupnost v Sloveniji. Obljubil je, da bo posredoval pri slovenskem zunanjem ministru, kamor je bil ta dan namenjen na obisk.

Res smo naslednji dan brali v časopisu odgovor slovenskega ministra. Na vprašanje Štajerskega deželnega glavarja ali ne bi morda Slovenija malo bolj podprla kulturno delovanje nemško govoreče narodne skupnost v Sloveniji, je odgovoril, da je vse urejeno v Kulturnem sporazumu in ustavi. Ni pa povedal, da v ustavi ta skupnost sploh ni omenjena, Kulturni sporazum pa se v tem členu, ki omenja to skupnost sploh ne izvaja in je samo list popisanega papirja.

Obisk predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška v našem društvu 26.2.2006

Za veliko presenečenje je v februarju 2006 poskrbel telefonski klic iz kabineta predsednika republike: »Jutri bo predsednik republike dr. Janez Drnovšek obiskal vaše društvo«!

Presenečenje se je mešalo z občutki ponosa in veselja nad tako visokim obiskom.

Hitro smo se dogovorili, kdo od članov bo prisoten. Sledile so priprave, trema in veselo pričakovanje. Prišel je z županom Maribora Borisom Sovičem in štabom varnostnikov. Ves prijazen, dostopen in razumevajoč. Predstavili smo mu naše delovanje društva, naše težave, situacijo nemške manjšine v Sloveniji in ga prosili za pomoč. Predvsem glede izvajanja tistega dela »Kulturnega sporazuma« med Slovenijo in Avstrijo, 15. člena, ki zadeva nemško govorečo narodno skupnost v Sloveniji-

Obljubil je, da bo želje posredoval vladi in nam zagotovil, da je ob podpisu tega sporazuma sam sodeloval z namenom, da se bo omenjeni člen kasneje tudi izvajal (kar pa do sedaj ni bilo uresničeno).


KULTURNO DRUŠTVO NEMŠKO GOVOREČIH ŽENA MOSTOVI
Kulturverein deutschsprachigen Frauen “Brücken”

Barvarska ulica 5
Maribor, Slovenija

sl_SISlovenian
de_ATGerman sl_SISlovenian
Back To Top