Loading....

POZABLJENI MARIBORČANI

Hugo Wolf

13.03.1860 Slovenj Gradec -22.02.1903 na Dunaju

Hugo Philipp Jakob Wolf  je svoje prve kompozicije napisal prav v mestu Maribor.

HUGO WOLF 1860 – 1903

Komponist Hugo Wolf se je rodil v Slovenj Gradcu leta 1860, slovenske korenine njegove družine pa po raziskavah Jožeta Leskovarja izvirajo iz Šentjurja. Štirinajstleten je prišel na mariborsko gimnazijo, kjer pa za svojo obsedenost z glasbo in očiten talent, ni našel potrebne podpore. Svojo opredelitev za glasbo je trmasto branil, pravi prelom z mariborskimi šolniki pa se je zgodil ob njegovem nastopu na koru Alojzijeve cerkve, za katerega mu niso hoteli priznati niti prisotnosti pri šolski maši in je dobil ukor. Protestno se je pobral iz Maribora in na podlagi njegove nadarjenosti, ki jo je pokazal tudi že z dvema izdanima kompozicijama – Sonato za klavir in Variacijami – so ga brez pomislekov sprejeli na dunajski Konservatorij. A tudi tam je bil upornik in je moral kot nezaželen “wagnerijanec” zapustiti šolanje.

Prepuščen lastni inventivnosti, odvisen od naklonjenosti prijateljev in bolan, se je s vsem svojim bistvom posvetil skladanju. Čeprav je napisal več obsežnih glasbenih del, je vso svojo ustvarjalnost osredotočil v pesmih. V teh kratkih, a izbrušenih umetninah, ki so jim kritiki rekli “simfonične pesmi”, je bilo več glasbe kot v celih operah nekaterih drugih skladateljev. Po lastnih besedah, je napisal “po eno pesem za vsak dan svoje zaljubljenosti”. To so številni samospevi in zborovske kompozicije.

Ob tem naj povem, da je Wolf ostal v stiku z Mariborom tudi po nesrečnem mladostnem nesporazumu in sicer preko Heinricha Potpeschnigga, ki je imel del družine v našem mestu. S Celjem pa ga je povezovala njegova sestra Käthe.

Zapisal….Franci Pivec

Hugo Wolf med veseljem in žalostjo

 

 Je Wolfova glasba v resnici odsev njegove življenjske poti?

Kljub pogostemu prepričanju temu ni tako. Wolf je sebe od vsega začetka videl kot slikarja, ki podobe iz besedil preslikuje v glasbo, kot igralca, ki se lahko v vsej svoji biti vživi v vsako vlogo, ki mu je dodeljena. Njegov glasbeni slog je prav zaradi takšnega odnosa do besedila tako poseben in neponovljiv. … Zanimivo je, da je bil lahko, glede na besedila, ki so mu prišla pod roko, skoraj istočasno vzhičen in do skrajnosti potrt, kar se na skladbah takoj prepozna. Ta sposobnost bo za zmeraj ostala Wolfova skrivnost.

V čem je posebnost Wolfove tragike? Njegova največja tragičnost je najverjetneje v tem, da je bil primoran čakati na idejo. Ker je bil tako močno vezan na besedilo, je skladal na besede in sploh ni hotel skladati brez besedne podlage. Če v ustvarjalnem trenutku pred seboj ni imel besed, je zapadel v obup, tudi v obdobjih, ko mu je sicer manjkalo navdiha. Ko je končno od zunaj le prišlo besedilo in v njem prebudilo nezadržno potrebo po ustvarjanju, ga je to sicer poneslo v brezumno evforijo, ki pa ji je hitro spet sledil padec v brezno praznine, katero je zelo, zelo težko prenašal. Po drugi strani je Wolf veljal za zelo radoživega! Wolfovo radoživost moramo prav tako postaviti v kontekst njegove ustvarjalne tragike. Med prijatelji je bil pogosto tudi preko mere zabaven in veseljaški. Življenje je njegovo ustvarjalno pot od najzgodnejših dni zaznamovalo z grenkimi izkušnjami, zato se je okolju, v katerem je živel, vse življenje trmasto upiral. Zanj je bilo pomembno delo, njegovo umetniško poslanstvo, ki ga je tako močno čutil in v katerem je videl nalogo, ustvarjati nekaj, kar bo brezčasno ostalo vredno in veljavno. Žal mu je izpolnitev tega poslanstva uspevala le znotraj zelo kratkih faz. Zakaj velja izvajanje Wolfovih del za tako zelo zahtevno?

Največji izziv je v tem, kako iz pogosto skoraj dobesedno govorjenega besedila narediti glasbo. V Wolfovih delih so mesta, ko je izbruh dramatičnosti skozi besede tako močan, da nima nič več skupnega s klasičnim razumevanjem spevnosti. Znotraj skladbe beseda sama po sebi skladbo dobesedno izsesa. Velikokrat gre v skladbi resnično za govorjenje, ko se zlog večkrat ponovi znotraj ene note, melodijo pa prevzame spremljajoča linija. Takrat mora interpret znati najti muzikalične linije, jim slediti in dopustiti glasbi da pride v ospredje, pri čemer je seveda pomembno znotraj vseh težavnih harmoničnih in prefinjenih psiholoških obratov v spremljajočih linijah razbrati čustva, jih občutiti in sooblikovati  … Posebej zahtevna je ta naloga za pevce, ki ne izhajajo iz nemškega kulturnega in govornega kroga.

Zapisal….Franci Pivec

Povzeto po intervjuju »Wer ist, bitte, Hugo Wolf?«  http://www.mwolf.de/wer_ist_hugo_wolf.htm

 

Naš zbor »Komorni zbor Hugo Wolf«  in društvo, ki mu pripadamo, se s vso dolžno odgovornostjo pridružujemo Wolfovemu gibanju, ki je razpredeno po celem svetu, v Sloveniji pa ima svojo prvo postojanko v Slovenj Gradcu.

Velikemu komponistu, ki je deloval tudi v našem mestu, je naše društvo 13. Decembra 2015 v Kazinski dvorani SNG Maribor posvetilo spominski koncert. 

Preberi več...

Elfie Mayerhofer

15. 03. 1917 Maribor, 28.12.1992 Dunaj

Elfie Mayerhofer je bila rojena v Mariboru (takrat Avstro-Ogrska). Bila je filmska igralka in pevka. Veliko je nastopala v muziklih in operetnih filmih .  Elfie je bila poznana kot “Dunajski slavček”.
Zaradi nenavadnega koloraturnega soprana je dobila vzdevek »Dunajski slavček«.
Elfie Mayerhofer se je 15. marca 1917 rodila v Mariboru, se tu kot otrok tudi izobraževala, začela z glasbeno potjo in študij glasbe nato nadaljevala v Zürichu in na Dunaju.

V Berlinu je leta 1935 študirala z znamenito operno pevko Elisabeth Schwarzkopf in Petrom Andersem. Slednjega je Hitler tako oboževal, da je bil oproščen služenja vojaškega roka v drugi svetovni vojni in je namesto tega moral zabavati nemške čete in sodelovati v propagandnih dogodkih.

A nazaj k čudoviti pevki s štajerskimi koreninami. Mayerhoferjeva je začela delati v mladinskem gledališču v Münchnu in Berlinu, nato pa je pričela sodelovati z münchensko državno opero.

Njen filmski prvenec Frauen für Golden Hill je na platno prišel leta 1938, naslednje leto pa je že nastopila ob Elfriedetu Datzigu v filmu Hotel Sacher, kjer je odpela jugoslovansko ljudsko pesem. Po drugi svetovni vojni je nastopala za zavezniške čete tako v Avstriji kot tudi Nemčiji. Za film Dunajske melodije je bila nagrajena na filmskem festivalu in Locarno v Švici.

Po drugi svetovni vojni se je prvič pojavila v koncertih in operah, medtem ko je še naprej uspevala v filmih. Med leti 1957 in 1969 se je pojavila tudi v nekaterih prvih televizijskih produkcijah. Prejela je številne nagrade.

Herman Potočnik Noordung

22.12.1892 Pula- 27.08.1929 Dunaj

Vizionar vesoljskih poletov Herman Potočnik Noordung se je sicer rodil v Pulju/Istra, vendar se je njegova mati z otroki kmalu po očetovi smrti preselila v Maribor, ki Hermanna Potočnika dejansko edini veže na Slovenijo.

Vizionar vesoljskih poletov Herman Potočnik Noordung se je sicer rodil v Pulju/Istra, vendar se je njegova mati z otroki kmalu po očetovi smrti preselila v Maribor, ki Hermanna Potočnika dejansko edini veže na Slovenijo. Izjemen projekt Dragana Živadinova v Vitanju je zato treba primerno dopolniti z mariborskimi spominjanji.

Družina Kokoschinegg, kjer je Noordung preživel mladost, je ena najbolj zaslužnih družin za razvoj Maribora in je bila zasidrana v obeh etničnih skupnostih – slovenski in nemški. To je vplivalo tudi na Noordungovo opredeljevanje, ki je bilo večkulturno in povzroča težave tistim, ki ga hočejo omejiti zgolj na eno stran. Na to smo posebej pozorni v našem društvu, saj nas izrecno zanimajo ustvarjalci, ki s svojimi pogledi in ravnanjem predstavljajo »most« med slovensko in nemško kulturo.

Čeprav izrazito tehnični projekt, je Noordungovo proučevanje vesoljskih potovanj na meji umetniške vizije, kar je mogoče ponazoriti na več načinov – naš Komorni zbor »Hugo Wolf« se ukvarja z »zvenom vesolja«. Predstave o tihoti vesolja so že od antičnih kozmologij in preko Avguštinove De Musica spodbujale misel o »nebeških harmonijah«, kar v našem projektu preizkušamo s prepletanjem neverjetnih podob, ki jih iz vesolja pošilja teleskop Hubble in eteričnih zborovskih kompozicij. Gledaš, poslušaš in se čudiš v prvinskem stanju človeka.

V stari hierarhiji glasbe je najvišje postavljen Platonov ideal »musicamundana« kot glasba sfer, nebes, kot božanska stvaritev. Sakralna glasba, ki jo Komorni zbor »Hugo Wolf« goji še s posebno pozornostjo in je na tem področju prejemnik visokega mednarodnega priznanja, se čudežno ujema s perspektivami vesolja. Zborovska izvedba s »simultano paramuzikalno obliko kulturnega izraza« (PhilipTagg: Introductory Notes to the Semiotics of Music) je v našem okolju redka, a zelo primerna v povezavi z vizionarstvom Hermana Potočnika Noordunga.  Glasbeni program zajema kompozicije romantikov in novoromantikov (Grieg, Schubert, Liszt, Chopin, Wolf…) kot tudi sodobnih slovenskih in nemških skladateljev (Feguš, Golob, Wallner..).  Spominski koncert je načrtovan v bližini termina, ko je knjiga »Problemi vožnje v vesolju« pred 85 leti izšla –  1928. Ob tej priložnosti je bila izdana tudi monografija o Potočnikovem življenju s poudarkom na povezavah z Mariborom.

 

Franci Pivec

Naše društvo je v spomin na velikega vizionarja, ki je živel tudi v Mariboru,  14. Decembra 2013 v Evangeličanski cerkvi v Mariboru izvedlo spominski koncert.

Preberi več...

Robert Stolz

15. 08.1880 Gradec – 27.06.1975 Berlin

Robert Stolz se je rodil leta 1880. in umrl leta 1975, star 95 let. Leta 2010 smo mu ob njegovi 130-letnici posvetili spominski koncert, ker je bilo  za nas v tem letu pomembnih tudi okroglih 110 let, kar je vodil mariborski gledališki orkester.

Robert Stolz se je rodil leta 1880. in umrl leta 1975, star 95 let. Leta 2010 smo mu ob njegovi 130-letnici posvetili spominski koncert, ker je bilo  za nas v tem letu pomembnih tudi okroglih 110 let, kar je vodil mariborski gledališki orkester. Z okoli 60 operetami, 100 filmskimi glasbami in preko 2000  pesmimi je eden najplodnejših skladateljev, zagotovo pa med najpopularnejšimi na svetu in premajhen pomen pripisujemo temu, da se je njegova umetniška pot začela v Mariboru.

Nekdo pa se je zelo dobro zavedal, da je Stolz tudi za nas velika osebnost in da ga je skrajno neumno zamolčevati, ker je bil pač Nemec v nemškem mariborskem gledališču. Leta 1967. je bil Josip Broz Tito na prvem uradnem obisku na Dunaju in njemu na čast so priredili gala-predstavo Netopirja v Državni operi pod dirigentsko palico Roberta Stolza. Po predstavi so na sprejemu v Schönbrunnu dirigenta predstavili predsedniku sosednje države, komunistu in partizanu iz divjih balkanskih hribov, ki pa je umetnika in druge presenetil s pozdravom “kralju valčka iz Maribora”. Poznal je vse njegovo delo in spomnil se je besedil mnogih njegovih pesmi, ki jih je rad zaigral na klavir in zapel. Očarani Stolz je vse to opisal na najbolj vidnem mestu v svoji avtobiografiji in rad se je ponašal s tem, da mu je Tito za glasbeno delovanje na Slovenskem podelil visoko odlikovanje Orden jugoslovanske zastave na zlati verižici. Žal mnogi politiki še danes niso sposobni pokazati tolikšne širine. Stolz se je opravičil maršalu, ki je dobro obvladal nemščino, sam pa si je od slovenskih besed zapomnil le dve: “štrudel” in “dunajski zrezek”.

Robert Stolz izhaja iz znamenite glasbene družine, v kateri so bili domači takšni velikani kot Brahms, Bruckner in Verdi. Šolal se je pri Robertu Fuchsu in Engelbertu Humperdincku na Dunaju. Njegova umetniška pot je predolga in preveč gosto posejana z izjemnimi dosežki, da bi jo na tem mestu obnavljala, pač pa se bom omejila na še kakšno premalo znano stvar iz njegovega mariborskega obdobja.

V Maribor je prišel za dirigenta leta 1899. z 19-timi leti, ko je že imel za seboj končan konservatorij in kariero “čudežnega otroka” na klavirju. Za prvo predstavo si je izbral Zigeunerbarona na čast družinskemu prijatelju Johannu Straussu. Takrat še ni vedel, da ga v mariborskem orkestru čaka šest brkatih Romov, ki niso poznali nobene note, a so bili genialni violinisti, ki so po dveh vajah znali vse na pamet. Najvrednejša nagrada, ki jo je dobil po uspešni premieri je bil ogromen venec jetrnih klobas.

Mesto za radoživega umetnika, ki je pred tem živel na mondenem Dunaju, ni moglo biti prav vzpodbudno. Kar samo od sebe se mu je  začelo porajati novo besedilo Dunajskega valčka: Marburg an der Drau, so grau, so grau… Nekaj dunajskega šarma je sicer seglo tudi do Maribora, le da iz “druge roke” in z nekajletnim zamikom, kot je sam zapisal.

Sredi sezone je “Walzerkönig von Maribor”, kot ga je imenoval njegov občudovalec Tito, obiskal na Dunaju “König von Könige” Johanna Straussa, da bi se pohvalil s prvim uspehom. Maestro se je zabaval ob razmerah v Mariboru, ki ga je očitno poznal in po poslušanju Stolzovih skladateljskih utrinkov, ki so nastali pod Piramido, ga je ohrabril, da naj sledi svojemu nagnjenju do lahke glasbe, ker ima “nekaj svojega”. Nazaj grede v Maribor je v vlaku že začela nastajati prva opereta “Študentska potegavščina” (Studentenulke).

Po skladateljevi lastni oceni začetek v Mariboru ni bil bog ve kako kvaliteten, a bil je začetek. Bil je precej osamljen, ni ga nosila navdušena glasbena publika, niso ga zasipali z rožami in pogrešal je do solz ganjenih žensk, kar vse je videl na Dunaju. Namesto tega je začutil tiktakanje “peklenskega stroja” v mestu, kjer je bila iz dneva v dan bolj opazna napetost in že kar sovraštvo med narodoma, kar je štel za posledico napačne politike cesarstva. V prvem letu novega stoletja je že vedel, da “ni več kaj rešiti, tudi če bi se trudili 24 ur na dan”.

Očitno srečen, se je naslednjo sezono pridružil Maxu Reinhardtu in Hugu von Hofmannstahlu, ki sta postavljala na noge Salzburški festival. Tam je čez noč uspel s svojo drugo opereto Schön Lorchen, ki je morda začela nastajati že v Mariboru. “Čez noč” pa ga je tudi osvojila črnolasa madžarska pevka Aranka in ker je bil Stolz vesele narave, naj vas razvedrim z anekdoto o tej zvezi. Aranka je vedno nosila s seboj kristalno stekleničko na zlati verižici ter razlagala, da ji zagotavlja Stolzevo večno zvestobo. Samoljubno je bil prepričan, da je v njej vodica iz Lurda ali kaj podobno “svetega”, dokler mu ni razložila, da gre za strupeni vitriol, ki mu ga bo zlila v oči, če bo gledal za drugimi. Prav pretirano se ni prestrašil, saj se je v svojem življenju kar petkrat poročil.

Za sklep si bom dovolil ugotovitev, da bi bil Maribor zelo lahkomiseln ali celo zanikrn, če bi “izbrisal” Roberta Stolza iz svoje kulturne zgodovine. Enako velja za Lannoya, Huga Wolfa, Amalijo Schneeweiss in druge svetovno znane umetnike iz našega mesta, katerih “greh” je bila nemška materinščina. Živimo v Srednji Evropi, kjer so kulture premešane in kjer se od ljudi pričakuje širina in strpnost. Potrebni so mostovi med kulturami in enega od njih predstavlja naše kulturno društvo, ki si prizadeva, da bi predstavilo Maribor kot stičišče kultur. Ali ni prav to tudi ena od vodilni idej evropske prestolnice kulture? In zato je Robert Stolz vedno dobrodošel med nami.

Franci Pivec

Naše društvo je v Mariboru pozabljenemu  velikemu umetniku 7. decembra 2010 v Kazinski dvorani Mariborskega narodnega gledališča   posvetilo spominski koncert.

Preberi več...

Isolde Klietmann

1908-1996

Mariborčanka med utemeljiteljicami izraznega plesa

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bila Srednja Evropa – bolj kot kdajkoli prej in kasneje – odprta za nove poglede in ustvarjalnost. Dunaj je izžareval v kulturni svet umetnost “secesije”, ki je bila le del ustvarjalnega vrenja, poosebljenega z množico ustvarjalcev ter mislecev kot so bili Klimt, Freud, Schnitzler, Schönberg, Mahler, Otto Wagner, Schiele, Berg, Kokoschka, Ludwig Wittgestein in njegov brat Paul, pozabljen izjemen pianist, ki je v vojni izgubil desno roko, pa so zanj Britten, R. Strauss, Hindemith, Ravel, Prokofjev in drugi v duhu tedanjih dunajskih kulturnih načel  skladali koncerte za levo roko. Del tega vrenja je bil izbruh modernega izraznega plesa (Ausdruckstanzes).

V eri vrhunskega BalletRusses je Isadora Duncan, samosvoja kalifornijska intelektualka, tudi v Evropi zasejala dvom v akademsko plesno umetnost. Njen “ples iz nas samih, ki ga ni treba izumljati”, se je najbolj “prijel” v Nemčiji in še posebej v Avstriji. Madžarski Jud Rudolf von Laban je v svojem študiju v Münchnu priskrbel novim iskanjem teoretsko podlago in tako se je rodil izrazni ples – Ausdruckstanz, ki je bistven prispevek Srednje Evrope k razvoju sodobnega plesa. Njegove učenke in učenci so vzpostavili vrsto plesnih centrov. Na Slovenskem so delovali njegovi neposredni učenci Pia in Pino Mlakar, Meta Vidmar ter Vaclav Vlček kot vodja ljubljanskega baleta. Še nekaj pa jih je prihajalo iz šol njegovih učencev Kurta Joosa, ki se je navezoval na klasični balet, Pine Bausch, ki je zasnovala “Tanztheater” in Mary Wigman, ki je sicer odklanjala izraz “Ausdrukstanz” in govorila o “novem umetniškem plesu”.

Jedro tipičnega plesnega ekspresionizma pa je nastalo na Dunaju in ga predstavljajo Grete Wiesenthal (1885 – 1970), GertrudBodenwieser (1890 – 1959), IsoldeKlietmann (1908 – 1996), Hanna Berger (1910 – 1962), Margarete Wallmann (1904 – 1992), Hilde Holger (1905 – 2001), Pola Nirenska (1910 – 1992) itd..  Od prve do zadnje so  bile Judinje ali poročene z Judi, zato so morale v trenutku proslavljanja “Anschlussa”, 13. marca 1938. nemudoma zapustiti Dunaj ter so nadaljevale svoje plesne kariere na različnih koncih sveta. Preko 100.000 ljudi je takrat zbežalo in Dunaj se je po načrtih novih gospodarjev iz nesporne svetovne kulturne prestolnice spremenil  v “Reichsgau”. Sodobni ples se je v Avstrijo in Nemčijo spet vrnil šele v 70. letih. Življenjske poti izgnanih umetnic so splet tragičnih doživetij in izjemnih dosežkov, naša pozornost pa je usmerjena k IsoldiKlietmann, rojeni Mariborčanki, za katero je pri nas le redko kdo slišal, čeprav se je zapisala v svetovno zgodovino plesne umetnosti.

Klietmannovi so se priselili v Maribor v začetku 20. stoletja, ker je Alfred Klietmann (1884, Basel – 1931, Linz) prevzel službo dirigenta mariborske Filharmonične družbe. Glasbene študije je končal na konservatoriju v Dresdnu, nato pa je igranje violine izpopolnjeval še v Pragi pri OtakarjuŠevčiku in v Berlinu pri Josephu Joachimu. Bil je koncertni mojster mnogih orkestrov, med drugim v Karlovih Varih in v Meranu. Kot solist na violini je pogosto nastopal s pomembnimi orkestri kot je bila npr. Dunajska filharmonija. Še pomembnejši pa je bil kot dirigent simfoničnih orkestrov na Dunaju, v Stockholmu in Dresdnu, še posebej pa v Linzu, kjer je od leta 1925. dalje organiziral “Bruckner-Festwochen”, s katerimi si je pridobil mednarodno ime. V Mariboru je vodil tudi pevski zbor in ravnateljeval v glasbeni šoli. Med njegovimi najvidnejšimi mariborskimi učenci so bili FanyBrandl, Roman Klasinc, Wilhelm Schönherr ter njegov mlajši brat Max Schönherr, kasnejši ustanovitelj Simfoničnega orkestra Avstrijskega radia in avtor priredbe današnje avstrijske himne. Klietman je dvignil mariborsko glasbeno življenje na visoko raven, k čemur je prispevala njegova glasbena razgledanost in virtuozno obvladanje violinske igre. Zanimiv je njegov odnos do slovenske glasbe, ki se je pokazal kar takoj po prihodu, ko je izvedel suito “Zlatorog” po pesnitvi Tržačana Rudolfa Baumberga in uglasbitvi Alberta Thierfelderja, s slovenskimi imeni in kraji. K delu filharmonije je pritegnil Emerika Berana in Hinka Druzoviča – na enem zadnjih koncertov leta 1916 je dirigiral Beranovo Elegijo. Sodeloval je pri dokončanju Götzove (danes Unionske) koncertne dvorane in jo “krstil” 13. februarja 1911. z Mozartovim 5. violinskim koncertom v A-Duru. V Mariboru se jim je rodila hči in sicer na večer, ko je oče v mariborskem gledališču dirigiral Wagnerjevega Tristana in Isoldo, kar jim je dalo idejo za novorojenkino ime. Alfredov vnuk je znani tenorist, specialist za Bacha in profesor na graški Univerzi umetnosti Martin Klietmann.

Maribor so Klietmannovi zapustili konec leta 1917., ko je Filharmonično društvo prekinilo delovanje in ko je Isolda obiskovala osnovno šolo. Morda je bilo zanjo še posebej pomembno, da so nekaj časa živeli tudi v Dresdnu, kjer je od leta 1918. delovala plesna šola Mary Wigman. Po očetovih stopinjah se je sicer vpisala na dresdenski glasbeni konservatorij, vendar je paralelno obiskovala plesno šolo, kjer je takrat učil tudi Emil Jacques Dalcroze, ki ga Iko Otrin šteje za pomembnejšega snovalca novih nazorov o plesu od vseh drugih. Kasneje se je priključila plesni skupini IlseLarsen v Salzburgu, kjer je tudi poučevala. Krona njenega izobraževanja je bila diploma na Državni akademiji za glasbo in scenske umetnosti na Dunaju, kjer sta takrat poučevali tako Wiesenthalova kot Bodenwieserjeva in kjer so jo takoj po diplomi angažirali kot profesorico.

O Isoldinem iskateljskem duhu priča njena epizoda sodelovanja v projektu “Loheland”, ki sta ga leta 1919. zasnovali Louise Langgaard in HedwigvonRohden. Na idejnih osnovah Steinerjeve antropozofije sta razvili “Seminar fürKlassischeGymnastik”, v katerem je bil spočetka velik poudarek tudi na plesu, kot sta ga razumela Laban in Wigmanova. Iz tega je nastala predstava “TänzederLoheländer”, v kateri je sodelovala Isolde in s katero so gostovali v številnih mestih. Se je pa plesni del projekta leta 1923. na hitro ustavil, ker je baje pogorel vadbeni prostor s kostumi vred, verjetnejša pa so nesoglasja z Rudolfom Steinerjem, ki je izumil “euritmiko” in začel lastnoročno šolati plesalke – “Loheland” je bil pripravljen licencirati kot Waldorfski center šele, ko je HedwigvonRohden leta 1926. opravila izpit iz “euritmike”.

 

 

IsoldeKlietmann je z Dunajskim baletom gostovala na vseh največjih odrih Evrope: London, Pariz, Rim, Varšava, Zürich, Berlin itd… V Linzu je ustanovila in vodila Baletno gledališče Zgornje Avstrije ter začela z baletnim izobraževanjem na linškem konservatoriju. Vmes se je poročila z Judom Hansom Mostnyjem. Vzpon nacizma ji je postavljal vse več ovir zaradi avantgardnih umetniških nazorov in seveda zaradi judovstva. Priključitev Avstrije k Reichu je tudi zanjo pomenila, da mora bežati.

Umaknili so se v Argentino in sicer v Mendozo ter občasno še globlje v osrčje gora, v Bariloche. Od vseh razseljenih kolegic iz dunajskega kroga, ki so iskale kraje, kjer je plesna scena že obstajala, je bilo Isolde najtežje, ker je morala to sceno šele vzpostaviti. Tega se je lotila z ogromno energijo in znanjem, kar spominja na očetovo poslanstvo pri  nastajanju glasbenega Maribora. Situacija je bila povsem drugačna kot v Evropi, kjer je novo pojmovanje plesa uspevalo kot reakcija na formalistično baletno “nakladanje” o princih in princesah, tukaj pa plesne tradicije sploh ni bilo. Potrebni so bili novi premisleki in koncepti, da bi “provinco” spremenili v plesno občutljivo okolje. Kar je Isolda ob pomoči moža dosegla, je zgodovinski premik: estetskemu izrazu sodobnega plesa je dodala humanistično in družbeno dimenzijo. Ne le, da se je geografsko zelo oddaljila od svetovnih plesnih odrov, ampak si je zadala tudi cilje, ki so bili tem odrom nenavadni, če ne kar tuji. Ni presenetljivo, da je veljala za “izgubljeno”.

Lahko je začela s folkloro, ki jo je prepletla s koncepti izraznega plesa in si pridobila veliko popularnost in zaupanje kot pedagoginja ritmične gimnastike na šolah AvdaEspana in Urquiza de la cuidad de Mendoza. Ko se je leta 1951. vrnila v Evropo, je hitro ugotovila, da so njene naloge v Argentini pomembnejše in da bo ambasadorka plesa izpod Andov. V Mendozi je začela s festivalom Vendimia in v Bariloche z Glasbenim kampom. Konec petdesetih je na čelu Inštituta za koreografsko umetnost na UniversidadNacional de Cuyo in leta 1961. postane sodelavka Teatro Argentino de la Plata. Ustanovila je Ballet de Camara. Leta 1961. je povabila Doro Hoyer, sošolko iz drezdenskih let, izjemno umetnico s tragično usodo, ki ji je Mariborčan Janko Jezovšek posvetil elektronsko glasbeno študijo “Dore Hoyer In Memoriam”, da sta v Teatro Argentino skupaj postavili balet “Peter in volk” Prokofjeva.

V Mendozi, kjer je bila od leta 1958 svetovalka za umetnost pri direkciji za kulturo, je obogatila kulturno življenje s številnimi vrhunskimi plesnimi dogodki, med katerimi je bil leta 1968. še enkrat balet “Peter in volk”,  balet DariaMilhauda “Stvarjenje sveta”, Mozartov “Le PetitRiens” (1973) itd.. Ko je leta 1994. postala častna meščanka Mendoze, so njej na čast rekonstruirali kanonsko predstavo dunajskega plesnega kroga “Demon machine”, v kateri je Isoldino vlogo odplesala njena učenka AlejandraTillar.

IsoldaKlietmann je umrla 2. julija 1996. Seveda tega pri nas nismo niti registrirali in komaj, da jo je kdo omenil po Evropi. Šele leta 2008., slučajno prav ob 100-letnici rojstva IsoldeKlietmann, so v dunajskem Odeonu pripravili simpozij in umetniški program pod naslovom “Berührungen”, posvečen velikim imenom sodobnega plesa, ki jih je totalitarizem pregnal z Dunaja in so po letu 1938. ubirali težavne poti lastnega preživetja in preživetja svojih umetniških prepričanj in zamisli. Danes je Maribor eno od središč sodobnega plesa, tako na institucionalni (Edvard Clug v mariborski baletni hiši) kot na neinstitucionalni (Plesna izba in drugi plesni kolektivi) ravni in prepričani smo, da bi umetniški homage Mariborčanki IsoldeKlietmann pritegnil veliko pozornost kulturne javnosti.

Franci Pivec

Preberi več...

Rudolf Wagner

1851 Dunaj – 1915 Maribor

Mariborski organist, dirigent, skladatelj in profesor glasbe

Ob eni od alej na Pobreškem pokopališču stoji granitni blok, v katerem je upodobljen markanten obraz ter dodan napis: Rudolf Wagner – Tondichter.

Le redki vedo, da je posvečen zaslužnemu mariborskemu glasbeniku. Rudolf Wagner se je rodil na Dunaju podjetniku Johannu in Katharini r. Wetchy 30. maja 1851. Tam je obiskoval splošne šole ter se vpisal na Konservatorij, kjer je doštudiral flavto, kontrapunkt in kompozicijo. Leta 1874. je bil izbran za solo-flavtista v orkestru Burgtheatra, odtod pa se je podal na pot (dobesedno) gledališkega in pa vojaškega kapelnika. Obhodil je desetino mest takratnega cesarstva, med katerimi so tudi Budimpešta, Olomouc, Bukarešta, Mostar, Trst, Meran. Nemirna leta so se končala 1881. v Mariboru, kjer je v sedemdesetih eno sezono že dirigiral gledališkemu orkestru, potem pa je sprejel službo stalnega dirigenta, kar vse je v njeni »mariborski glasbeni zgodovini« obdelala dr. Manica Špendal. Kmalu je bil izbran tudi za organista v mariborski stolnici in v tej vlogi ga je v knjigi o mariborskih organistih lepo prikazala Lučka Fortek. Skupaj z Janezom Miklošičem sta poučevala glasbo na mariborskem moškem učiteljišču, po opravljenem državnem izpitu pa je bil Wagner od 1896. do svoje smrti 26. decembra 1915. profesor petja na klasični gimnaziji.

Ob redni službi je Wagner nasledil takrat že mednarodno priznani Marburger Männergesangverein, ki ga je vodil od 1882. do 1915. Gre za najstarejše pevsko društvo v tedanji Avstriji, ki ga je leta 1846. ustanovil učitelj Anton Tremmel, svoje največje uspehe pa je doseglo prav pod Wagnerjevim vodstvom, ko so zmagovali tudi na zborovskih tekmovanjih, on pa je bil proglašen za vodilnega zborovodjo dežele. Mariborski pivovarnar Anton Götz, ki je bil tudi sam član društva, je zboru postavil dvorano, kakršne ni imel nihče drug in v kateri danes poteka svetovno tekmovanje pevskih zborov. August Stoinschegg je o tem znamenitem mariborskem zboru napisal obširno »Chronik des Männergesangvereines 1846-1936«, Karl Rappold pa je o njem leta 1961. obranil doktorsko disertacijo, ki je tudi objavljena. Wagnerjeva odlična glasbena izobrazba, pri kateri so bili udeleženi Köhler, Kässmayer in tudi Suppe, ga je usposobila za dobrega skladatelja. Ena največjih mariborskih glasbenih avtoritet Emerik Beran je o njem pisal svojemu prijatelju Leošu Janaèku: »Rudolf Wagner je dobro znan in odličen skladatelj«. Različna glasbena dogajanja, v katera se je vključeval, je vedno podprl tudi z navdušeno sprejetimi lastnimi kompozicijami, ki se jih je nabralo kar blizu 300. Kot kapelnik vojaških pihalnih godb je napisal številne marše in plesne skladbe, ki jih poznamo po zaslugi skrbnega proučevanja prof. Wolfganga Suppana. Tudi v gledališču ni dirigiral zgolj del drugih skladateljev, ampak je sam prispeval vrsto spevoiger in tri operete: Marietta, Das Blümchen Wunderhold in Bramabasetto. Kot organist mariborske stolnice je pustil za seboj obširno in kakovostno kompozicijsko delo: maše, zbore, orgelske skladbe. Škuljev pregled v »Leksikonu cerkvenih glasbenikov« je zadostno pojasnilo, zakaj je škof Napotnik tako visoko cenil Wagnerja. Med najbolj znane Wagnerjeve skladbe sodi nedvomno motet Jubilate Deo, odlično vokalno delo, s katerim je zbor Glasbene matice ljubljanske intoniral proslavo 130-letnice najpomembnejšega slovenskega glasbenega združenja. Wagnerjeve skladbe za moški zbor je že zdavnaj prekril prah, ker so odrinjene v pozabo, čeprav gre za kakovostne stvaritve kot so Frieden, Des Liedes Weihe, Die Ahnfrau in številne druge. Rudolf Wagner je v Mariboru preživljal razdobje, ko se je kulturno dogajanje v mestu narodnostno razcepilo in se je nekdanje sožitje sprevrglo v sovraštvo. Vsi njegovi sodobniki vedo povedati, da sam tega ni povzročal niti podpiral, da se je prijazno razumel na obe strani in da ima po besedah Jakoba Richterja, zapisanih v »Slovenskem biografskem leksikonu«, nesporne »zasluge za razvoj glasbene kulture Maribora«.

 

Franci Pivec

 

 

Preberi več...

Emil Hochreiter

17.12.1872 Debrecen – 03. 08. 1938 Dunaj

Mariborski organist, dirigent, skladatelj in profesor glasbe

V prvem letu Velike vojne pred stoletjem so dunajski skladatelji  pripravili koncert, s katerim so dali vedeti, da vojna ni čas zmagoslavja, ampak umiranja. Med njimi je bil tudi Emil Hochreiter, Novomeščan, sin češkega Nemca – nadgeometra in slovenske matere iz družine davčnega uradnika Taboureta, v kateri je Emil živel do svoje mature leta 1892. Ta koncert ni pozabljen, ker so ga letos poleti ob stoletnici ponovili na Festivalu v Gmundenu pod naslovom »Im Epizentrum des Zusammenbruch« ter v newyorškem Carnegie Hallu pod naslovom »Music in Vienna during the Great War«. Hochreiterjeve Kriegslieder so predstavljale enako pomemben del koncertnega programa kot dela Stolza, Benatzkyja, Leharja in drugih ter Schönbergova parodija na militarizem »Die eiserne Brigade«.

Emil Hochreiter (1871-1938) je pri nas prej med pozabljenimi kot poznanimi skladatelji, čeprav je pred leti pri Družini izšel zbornik razprav o njem. Živel je na Dunaju in je tam tudi pokopan, a to ni odločilno za naš odnos do pomembnega ustvarjalca, saj ima npr. Rudolf Wagner lep spomenik na Pobrežju, pa vseeno redki vedo, da je pol stoletja bogatil mariborsko glasbeno življenje. Enega in drugega  v enciklopedijah pač večkrat omenjajo kot nemška oz. avstrijska skladatelja in v takem primeru se Slovenija brez razmisleka odreče  ustvarjalcem, kot da jih imamo v izobilju in jih podarjamo naokoli z zmotnim branjevskim računom »manj ko jih ostane, večji kos slave odpade na izbrane.«  Menda imamo neko odgovornost tudi do ustvarjalcev drugih narodnosti, če so prispevali v kulturno zakladnico naše države? Tako je mislil tudi Hugolin Sattner, ko je ob njegovem »abrahamu« zapisal: »Ker je Hochreiter tudi slovenskemu narodu podaril že marsikatero lepo skladbo, ga s ponosom uvrščamo med naše skladatelje.

Emilov glasbeni dar je na novomeški gimnaziji  v pevski šoli odkril Hugolin Sattner in v šolskem orkestru Viktor Parma. Na Dunaju je doštudiral pravo ter pri Juliju Böhmu  orgle in kontrapunkt.  Bil je odlično izobražen skladatelj, o čemer priča tudi redek primer, da se je njegov učitelj Sattner, ko se je odločil za skladanje zahtevnih oratorijev, prišel k njemu izpopolnjevati – izbiral je med Kogojem, Ostercem in njim.

Kot glasbenik z državnim izpitom iz petja, orgel, klavirja in violine je poučeval na jezuitski gimnaziji v Kalksburgu, po promociji na dunajski pravni fakulteti pa se je zaposlil v državnem namestništvu na Dunaju, kjer  je dosegel visoko čast vladnega svetnika. Soprogo si je našel v Ratiboru v Šleziji in od štirih otrok je bila najstarejša hči  znana violinska virtuozinja.

Vsa njegova dela so bila s strani zahtevne dunajske kritike dobro ocenjena in na prelomu stoletja je imel enakopravno mesto z drugimi skladatelji pozne romantike. Sattner  je leta 1921. navdušen poročal z Dunaja: »Hochreiter je izredna prikazen na glasbenem nebu!«

Franci Pivec

OPUS

Hochreiters Opus ist umfangreich. Leta 1931 ga popisal dr. Josip Mantuani v hrvaški reviji Sveta Cecilija. Istega leta, ob skladateljevi 60-letnici, so našteli 110 del, od tega 74 posvetnih. V nekrologu Stanko Premrl omenja 120 opusov. Mednje spadajo:

  • Zwei Liederhefte für männliche Chöre
  • Zwei Hefte mit Marienliedern
  • Kinderlieder (am bekanntesten sind „Bär mit Honig“ und „Hirtenmädchen Jerica“)
  • Kriegslieder
  • Gesänge mit Streichquartett
  • Klavierstücke für Klavier zu zwei und vier Händen
  • Streichquartette
  • Konzertwalzer
  • Ouvertüren
  • Neun Messen
  • Requiem
  • Operneinakter „Heimfahrt“
  • Oratorium „Geburt Jesu Christi“
  • suita za violino in klavir
  • godalni kvintet
  • fantazija za harfo
  • dva rekviema, od tega en izdan
  • orgelska dela
  • pasijonska igra »Christus«
  • zbori

 

Prva glasbena dela, ki so izšla v tisku (Eberle), sta dva zvezka moških zborov iz leta 1903, slovenske pesmi, med njimi več evharističnih spevov, Marijine pesmi (op. 6 do op. 11) za solo, mešani zbor in orgle, Liebfrauenlieder (op. 43), te so se še posebno razširile, ter zvezek Vojnih pesmi (op. 39 do 41), ki je izšel pri založbi Maas. Med njimi so se posebno priljubile pesmi Weck auf, Reiterlied in Kampfpause.  Več del je izšlo pri založbi Alfred Coppenrat (H. Pawalek) v Regensburgu. Od dveh orkestrskih uvertur je bila Dionizijska uvertura uspešno izvedena leta 1914 v Ljubljani. Med pomembnejše maše spadajo: Missa »Beati pacifici« za moški zbor; Missa »Christus Rex« za soli, zbor in orkester (izšla je v založbi A. Böhm und Sohn na Dunaju), ki jo je posvetil ljubljanskemu Cecilijinemu društvu ob njegovi 50-letnici; »Missa Beati mundi corde« za soliste, zbor in orkester; Missa »Beati pauperes spiritu« za zbor in orgle ali mali orkester ad libitum; Missa »Beati mites« za zbor in orgle ali orkester. Izmed dveh rekviemov je bil natisnjen enoglasni Rekviem z orgelsko spremljavo (op. 38) v modernem stilu in je posvečen padlim junakom (1915, Cerkveni Glasbenik), drugi je ostal v rokopisu. Orgelska dela so delno izšla pri italijanski založbi Carrara v Bergamu v listih I maestri dell’ organo in L’organista liturgico. Pasijonska igra Christus za soliste, zbor in orkester na besedilo J. Fuchsa je leta 1917 v Budimpešti doživela kar 30 izvedb.

Med najpomembnejša dela se uvršča oratorij Die Geburt Christi (Kristusovo rojstvo, op. 56). Prva izvedba je bila 2. februarja 1917 v veliki dvorani dunajskega Musikvereina pod skladateljevim vodstvom. Besedilo iz Svetega pisma je priredil skladatelj sam. Pri koncertu je sodeloval takrat znani Tonkünstlerorchester. Tedanja dunajska kritika je koncert ocenila zelo pozitivno. Časnik Reichpost med drugim piše: »Die weiten Räume des groẞen Saales waren in allen ihren Teilen vollbesetzt. Die Aufführung konte vor auẞverkauftem Hause stattfinden.« Poročevalec navaja imena imenitnikov in odličnikov, ki so se koncerta udeležili, med njimi kulturni minister Max Hussarek, številni plemiči in cerkveni dostojanstveniki, »auch die schmucken Uniformen des Kalksburger Jesuitenpensionats waren zalreiche vertreten. Der Abend bedeutete ein voller Erfolg für seinen Schöpfer sowohl für die mitwirkenden Kunstkräfte. Dies beweisen der stürmische Beifall, der den einzelen Teilen folgte und mehr noch das gespante Interesse, das bis zum letzte Taktstreich anhielt. Der Abend war ein künstlerischer Ereignis.« Izvedba tega koncerta je bila povod za članek o skladatelju v reviji Der Merker.

Kot sodelavec Universaledition je Hochreiter predelal Labourjev Violinski koncert za klavir.

Mantuani navaja tudi Hochreiterjevo pedagoško literaturo: Klavierstücke: O du selige Jugendzeit v štirih zvezkih (op. 48-50 in op.52) in pesmarico Neues Gesangbuch für Kirche, Schule und Haus s prek 200 izvirnimi pesmimi s spremljavo orgel, harmonija ali klavirja.

Hochreiterjeva dela so izhajala v Ljubljani, na Dunaju in v Nemčiji. Ohranjena so v Glasbeni zbirki ljubljanske NUK in v nekaterih dunajskih arhivih. Ocene ob izidih njegovih del so bile objavljene v reviji Cerkveni glasbenik. Ob izvedbi njegovega največjega dela Das Geburt Christi leta 1917 med prvo vojno na Dunaju so o njem pisali najvidnejši dunajski in avstrijski časopisi.

Hochreiter je o glasbi tudi pisal. V Novih Akordih je leta 1913 izšel obširen članek Naša cerkvena glasba zadnjih let, kjer je kritično ovrednotil nekatera takrat nova dela Antona Foersterja, Hugolina Sattnerja, Frana Gerbiča, Franca Kimovca, Stanka Premrla in Ignacija Hladnika. Poleg pohval je bil tudi zelo kritičen. Zelo odločno je postavil svoje kriterije: »Slovenska cerkvena glasba ne spi, tudi ne dremlje […] toda naprednega duha ne najdemo skoro nikjer…«

 

ZAPISI O HOCHREITERJU

Poleg Hugolina Sattnerja so o njem pisali tudi drugi slovenski skladatelji: Franc Kimovec, Stanko Premrl, Fran Ferjančič, Heribert Svetel in Matija Tomc.

»Hochreiter se piše in visoko na konju jezdi v našo muzikalno bodočnost!« ga je pozdravil Gojmir Krek, urednik Novih Akordov, in namignil na njegov priimek, ko je objavil prvo skladbo iz niza klavirskih valčkov v omenjeni reviji leta 1914. Napoved skladatelja je bila blesteča, stvarnost malo manj, danes ga moramo na novo odkrivati.

Dragotin Cvetko ga v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem III in v Stoletjih slovenske glasbe komaj omenja, v svoji zadnji knjigi Slovenska glasba v evropskem prostoru (1991) pa ga več ne omenja. Je pa isti avtor leta 1957 napisal o njem članek za enciklopedijo Die Musik in Geschichte und Gegenwart. V njem ga kot skladatelja posvetnih skladb prišteva k novoromantikom, kot skladatelja cerkvenih pa k cecilijancem, ki se je posluževal sredstev moderne kompozicijske tehnike. »Njegov slog je izrazito polifon, melodije so široke, zvok plastičen in poln. Inštrumentacija orkestrskih del je skrbno premišljena. Skladbe so formalno komplicirane in močno intelektualne, vendar dajo tudi glasbenemu izrazu dovolj prostora«. Cvetko meni, da je prispeval pomembna dela tako avstrijski kot slovenski cerkveni glasbi. Za zadnjo je bil še toliko bolj pomemben, ker jo je obogatil v času, ko so njegove reformske težnje izzvenele in so že nastopala nova, modernejša slogovna sredstva in pojmovanja. Da mu je bilo to možno, čeprav je živel v Kaklsburgu, ki je veljal za »Oxford stare monarhije«, in na Dunaju, pojasnjuje Cvetko s tem, da je vzdrževal stalne stike z vodilnimi predstavniki slovenske glasbe, npr. s Sattnerjem in Premrlom.

Več je o njem pisal Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji. V njej navaja, da so »nekateri  Hochreiterju očitali neduhovnost njegovih cerkvenih pesmi«. Trobina se s tem ne strinja: »Njegove cerkvene kompozicije so globoke in občutene in dihajo plemenitost, lepoto ter popolno in umetniško izražajo duhovnost in duhovno bogastvo, ki se preliva v čudovitem, pravem in dostojnem cerkveno-umetniškem duhu. Njegove pesmi so nekaj posebnega, so izrazite v melodiki in motivih in ritmično zelo markantne. Hochreiter nastopa z bogastvom harmonij in menjajočih se modulacij. Spada k izrazito modernim cerkvenim skladateljem.« Trobina se je očitno najbolj približal duhu in vrednosti njegovih del.

Cenil ga je tudi Stanko Premrl. Zapisal je, da so njegove »pesmi zložene v slogu, ki smo ga do sedaj vedno smatrali kot posebno plemenitega, visoko umetniškega in vseskozi cerkvenega. Hochreiter je v svojem slogu in izrazu ustaljen, zrel mojster. V cerkveni glasbi in z njo je zrasel in se razvil v enega najboljših skladateljev […] Čutnost, kolikor se kaže v njegovih skladbah, ni le zunanja, ampak prihaja iz globokega notranjega izraza. In o tem, da Hochreiter glede pomanjkanja cerkvenosti ni šel nikoli predaleč, sem bil in sem še prepričan«.

V tuji literaturi ga omenjata Riemannov leksikon (Riemann Musik Lexikon) in Deutsches Musiker-Lexikon.

Iz Hochreiterjevega zbornika (Ljubljana, 2001) povzel

Aleš Marčič   

 

Preberi več...

Eduard von Lannoy

03.12.1787 Bruselj-28. 03.1853 Dunaj

Mariborčan iz evropske glasbene zgodovine

Lannoyi so kupili Viltuš in postali Mariborčani leta 1808. Pred tem so živeli v Bruslju in pripadajo ugledni plemiški veji državnikov in vojaških voditeljev. Eduard je glasbo, filozofijo, pravo, književnost in matematiko študiral v Gradcu, Bruslju in Parizu. Čeprav se je na Joaneumu na priporočilo nadvojvode Janeza potegoval za profesorja matematike, objavljal družboslovne razprave in zapisoval ljudsko izročilo, ga imamo upravičeno predvsem za glasbenika. Kot skladatelj pripada zgodnji romantiki, njegov glasbeni opus pa obsega blizu 200 del od samospevov, komorne glasbe do oper in simfonij. Največjo popularnost si je pridobil z glasbeno-dramskimi deli, še posebej z bidermajerskimi melodramami, ki so si utrle pot na vse odre tedanje Avstrije, tudi v Ljubljani in bi se po priljubljenosti lahko primerjale z današnjimi »mjuzikli«. Poznavalci najbolj cenijo njegovo komorno glasbo ter ob tem še opozarjajo, da je postavil sodobne kriterije za samospev. Verjetno pa je za razvoj evropske glasbe pomembnejše  njegovo organizacijsko delo, saj je preuredil koncertno dogajanje na Dunaju in v Avstriji sploh (Concerts Spirituel), kar je bilo odločilno za vzpon Dunaja kot evropske glasbene prestolnice, še posebne zasluge pa ima za uveljavitev Beethovna. Bil je med soustanovitelji Musikfreunde, ki je predhodnica slavne Musikverein. Kot direktor dunajskega konservatorija in soustanovitelj graškega konservatorija, je pomembno prispeval k razvoju glasbenega šolstva. Kar nekaj desetletij je bil ključna osebnost glasbenega dogajanja v Srednji Evropi. Bil je član naprednega intelektualnega kroga okoli nadvojvode Janeza, ki je rad prihajal v Viltuš. Pisal je o prebujanju narodov (tudi »ilirskega«) in njegove spise o narodni glasbi lahko štejemo za začetek evropske etnomuzikologije. Leta 1848. je izdal knjižico o takratnih družbenih razmerah, kjer je orisal tudi svoje poglede na prihodnji razvoj, ki so se izkazali v mnogih pogledih za preroške.

In kje se je skrival Lannoy do današnjega dne, da Maribor ni mogel že kdaj prej počastiti ene najpomembnejših glasbenih osebnosti, ki je kdaj hodila po našem mestu?

 

Sploh ni bil skrit, saj ga je Wolfgang Suppan vsestransko razkril v svoji doktorski disertaciji pred pol stoletja, ki je skrajšana izšla v knjižni obliki (Graz, 1960), o njej pa je poročal tudi v Voduškovem zborniku SAZU (Ljubljana, 1990) in v Zborniku Zmage Kumer (Ljubljana, 1999). Problem je seveda naš odnos do kulturne zgodovine Maribora, iz katere so domala izbrisani celo najpomembnejši prispevki nemško govorečih someščanov. Lannoy je spričo vloge kulturne prestolnice Evrope 2012., priložnost, da začnemo to spreminjati. Opraviti imamo s pravim Evropejcem, kot se je sam opisal: »Izobrazbo sem si pridobil deloma v centralnih šolah francoske Republike v Napoleonovih licejih in tehniških šolah, deloma v avstrijskih gimnazijah in visokih šolah. Belgijec po rojstvu, sem si sam izbral avstrijsko državljanstvo, a ostal nepristranski, kar bom še naprej.« Maribor in Viltuš bi se lahko ponašala z njegovim imenom.

 

Preberi več...

Valentin Lechner

(1777-1849)

Lechner pa ostaja zanimiv za slovensko glasbeno zgodovino, saj je deloval v Mariboru in Celovcu, povezan pa je tudi z Ljubljano.

Pred leti me je ugledni muzikolog in prijatelj Wolgang Suppan povabil, da mu pomagam najti »Obersulz nahe von Laibach«, ker se je tam rodil še ne dovolj raziskan skladatelj Valentin Lechner,  kot so zapisali ob njegovi smrti. Marsikoga sem zamoril s svojimi poizvedovanji, na koncu pa se mi je zdela najbolj verjetna Zgornja Šuica nad Medvodami, vendar pa so drugi določili Zgornjo Senico, tudi pri Mevodah. Na koncu pa so našli spodnjeavstrijski Obersulz im Weinviertel in morebitno skladateljevo slovensko poreklo ni več realno. Lechner pa ostaja zanimiv za slovensko glasbeno zgodovino, saj je deloval v Mariboru in Celovcu, povezan pa je tudi z Ljubljano.

Valentina Lechnerja je v celovškem farnem arhivu odkril H. Federhofer, omenjenega kot »Misikmeister aus Marburg«. Takoj so postali pozorni tudi slovenski glasbeni zgodovinarji in že 1959. ga omenja D. Cvetko, kasneje J. Höfler (1981), najobširneje pa ga je prikazala M. Špendal. Vsi začenjajo z njegovim mariborskim obdobjem (1801 – 1805), ko je bil organist v farni cerkvi in je že napisal zgledne kompozicije:Te Deum Laudamu sje posvetil mariborskemu zborovodji Matiji Lešniku, kantato Dem Unendlichen pa je posvetil krškemu škofu Xaverju von Salmu. V Ljubljani so ga 1806. izbrali za glasbenega učitelja stolniškega kora, vendar te službe ni nastopil. Se je pa 1809. preselil v Gradec, kjer je skrbel za družino z osmimi otroki in leta 1849 tudi dočakal smrt.

Ustvaril je velik in kakovosten opus sakralne glasbe, ki obsega pol ducata maš, kantate in številne druge obširne skladbe za soliste, zbor, orkester in orgle. Rokopisi so v notnih zbirkah v Mariboru, Ljubljani, na Ptuju, Stift Reinu in drugod in gotovo je mnogo izgubljenega. V Stift Reinu so 2011. po 174 letih poskrbeli za prvo izvedbo njegove Misse Solemnis v C-duru, ki so jo slučajno našli ob obnovi samostana, kar je bila glasbena senzacija  in je vzbudila velik  interes za domala neznanega skladatelja. Za svojo anonimnost je kriv skladatelj sam, saj je skrival svoje skladateljsko delovanje in ga opravljal ljubiteljsko. Poklicno je bil računovodja in že v Mariboru si je služil denar kot finančni upravitelj gospoščine Frajdenek in pri radvanjskem grofu Mucku. V Gradcu pa se je zaposlil pri k.u.k. državni finančni upravi in v njej naredil celo uradniško kariero. Šele leta 1837, pri 61 letih, je v personalni mapi prvič obelodanil, da »temeljito obvlada general bas in glasbeni stavek«. Odtlej se ve, da ne obstajata dva Valentina Lechnerja, ampak en sam.

Zakaj je tako dosledno ločeval svoji »dve življenji«? Lahko je razlog na civilni strani, ker je Metternich uradnikom prepovedal vsakršno drugo delovanje. Lahko pa tudi na cerkveni, ker je bil Lechner blizu takrat razširjenemu prostozidarstvu. Morda pa imajo prav poznavalci njegove glasbe, ki ocenjujejo, da se je na ta način upiral vse bolj prevladujoči romantiki in ostal zvest klasicizmu svojih vzornikov Fuxa, Pleyela, poznega Haydna, Wranitzkyja …? Navsezadnje  pa njegova glasba vendarle ne zveni  tako zelo drugače od glasbe Felixa Mendelssohna Bartholdyja ali Franza Liszta. Preveč je še praznin v poznavanju tega nenavadnega ustvarjalca, da bi lahko pojasnili njegovo ravnanje.

Zgodba o Valentinu Lechnerju nas opozarja, da imamo praznine tudi v kulturni zgodovini Maribora in to celo o prehodu iz 18. v 19. stoletje, ko so se pripravljali največji zasuki za naše mesto. Tudi pogoji za prenos sedeža škofije iz kulturno neodmevnega Šentandraža. Številne stvari so prepletene z delovanjem Andreja Kavčiča, ene najvplivnejših osebnosti na takratnem Štajerskem, ki  je prav gotovo prispeval k temu, da je imel Maribor v svoji sredi tako odličnega glasbenika.

Franci Pivec

 

Preberi več...

Erzherzog Johann

Nadvojvoda Janez

20. 01.1782 Firence-11.05.1859 Gradec/Graz

 

Rojen kot trinajsti otrok v družini, je dobil ime po patronu rojstnega kraja Firenc – Janezu Krstniku. Njegov prvi jezik je bila italijanščina in kasneje v življenju se je vselej trudil razumeti govorico svojega okolja. Učitelj Johannes von Müller, švicarski zgodovinar, ga je izobrazil v človeka širokih obzorij in nepotešljive radovednosti. Zazrt je bil v prihodnost in ni mu bilo veliko mar zaradi izgube prestolonasledništva  in plemiških privilegijev, ker se je poročil s poštarsko hčerjo Anno Plochl.

 

Vojaški poklic mu zaradi Napoleonove premoči ni mogel prinesti česa drugega kot porazov. Ker pa se je zbližal s Hoferjevo tirolsko ljudsko vstajo in kasneje zasnoval tajno Alpsko zvezo, ga je dvor “nagnal” na Štajersko kot “zasebnika” brez slehernih pooblastil. V dnevnik si je takrat zapisal: “Bomo vendarle končali te večne vojne: kako lep bo svet, ko bodo ljudje raje opravljali dobra dela..”

 

Dobrih del na Štajerskem se je lotil sistematično: z dvema obširnima anketama leta 1813 (Knafl) in 1836 (Göth) je “posnel” deželo, da bi “našel oporišče, kamor bi naslonil vzvod za blagostanje vseh ljudi”. Našel pa je obupne razmere, kjer je po turških in napoleonskih vojnah vladala katastrofalna lakota, s katero se je najprej spopadel z ustanovitvijo Kartofelunterstützunganstalt ter s kmetijskim izobraževanjem. Sledila so desetletja industrializacije, kjer imata korenine tudi današnja Univerza nadvojvode Janeza v Gradcu in Montanistična univerza v Leobnu. Ključna je bila Južna železnica, ki brez nadvojvode ne bi šla skozi Maribor. V Sloveniji se ga še posebej spominjamo po zidanem mostu preko Savinje v Zidanem mostu ter po preboju Huda luknja med Velenjem in Slovenj Gradcem. Mariborčane pa nanj spominjajo pokojne Železniške delavnice, vinogradi Meranovo in kmetijska šola, ki je v njegovem času delovala v Pekrah. Prvi je dojel velikanski strateški pomen prostora Alpe-Jadran in glasno je opozarjal: “Kdor ima širši razgled, ima tudi prednost!”

Zasidranost med širokimi sloji ga je leta 1848 v Frankfurtskem parlamentu pripeljala do izvolitve za predsednika (Reichsverweser) velikega dela Evrope. Ko se je izkazalo, da Evropa še ni zrela za demokracijo, se je vrni v svoj Stainz, kjer je postal prvi izvoljeni župan v deželi. “Plavo kri” je nadomestilo zaupanje volivcev. Prešernov učenec Anastasius Grün mu je na graški spomenik upravičeno zapisal: “Nepozaben pri ljudeh, ker ni pozabljal na ljudi.”

 

Za vse čase je pomembno spoznanje nadvojvode Janeza: “Gospodarstvo in kultura spadata skupaj!” Pri omenjenih anketah je posebej pazil, da niso spregledali nobene kulturne sestavine. Pri tem mu je še posebej pomagal Mariborčan Eduard von Lannoy, ki je bil njegova desna roka tudi pri ustanavljanju Musikverein in glasbenega konzervatorija v Gradcu. Nadvojvoda je botroval nastanku domala vseh kulturnih ustanov ter krovnih kulturnih društev v deželi, po katerih se je zgledovalo tudi mariborsko kulturno življenje: od bralnih društev do zgodovinskega društva.

 

Naj sklenem z mislijo iz dnevnika nadvojvode Janeza, ki se mu je utrnila ob razgledu z Meranovega nad Pekrami: “… lep dan, zahajajoče sonce, mir. Bog obvarji to božansko deželo, sem si mislil, v tvojih rokah sta mir in sreča te mile pokrajine. Z lepoto si jo zaznamoval in vanjo naselil dobre ljudi.”

 

Franci Pivec

 

Preberi več...

Bartolomäus von Carneri

03.11.1821 Trento 18. 05.1909 Maribor

Od kod Carneri?

 

Bartolomäus von Carneri se je nepričakovano znova pojavil v mojih branjih, ko sem nedavno listal po avtobiografskih refleksijah enega od zadnjih “Frankfurtovcev” Lea Lowenthala. Povedal je namreč tudi naslednje: “Moja prva resna lektira so bili Darwin, Haeckel in pa najbolj priljubljen filozof Darwinistične šole Carneri.” In še: “Haecklove Svetovne uganke, Darwinov Izvor vrst in standardne popularne knjige Carnerija so bile zanj (za očeta) in kasneje tudi zame izredno pomembne.”

 

Zdi se mi, da sem za Carnerija slišal že v študentski letih iz poizvedovanj ameriškega profesorja na Antiochu in največjega poznavalca Nobelovih nagrad za mir Irwina Abramsa, ki je organiziral prvo študentsko izmenjavo med ZDA in Slovenijo. Ker je prav takrat proučeval avstro-ogrsko “nobelovko” Berto von Suttner (njen portret je na avstrijskem kovancu za 2 evra), ki je bila preko Carnerija povezana z Mariborom, ga je zanimalo, če se mi o tem gospodu sploh kaj svita? Seveda se mi ni. Dosti kasneje sem v “Spominih” Suttnerjeve o Carneriju prebral naslednje: “Že dolgo si dopisujem s filozofom Bartholomäusom von Carnerijem, ki sem mu po branju njegove “Sittlichkeit und Darwinismus” napisala pismo občudovanja, v odgovoru pa mi je napisal, da pozna in ceni moj “Inventarium einer Seele”. In tako sva si začela redno dopisovati. Svoje anonimne knjige (“Das Maschinenzeitalter”) mu nisem nikoli omenila, zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem našla v Parlamentsbericht Carnerijev govor v Rechtsratu, v katerem jo izrecno omenja… V začetku naslednje jeseni sem kot vedno prišla za nekaj tednov na Dunaj. V hotelu, kjer sem stanovala, so mi povedali, da je pri njih tudi štajerski državnozborski poslanec Carneri. Zelo sem si želela spoznati mojega znamenitega dopisovalca, zato sem mu pustila sporočilo. Učenjak me je zelo prijateljsko sprejel. Gospod v letih, bolan in razen tega še invalid, je kazal neverjetno zavzetost in svežino. Carneri nikoli v življenju ni bil zdrav: glava zraščena postrani k ramenu, hoja z velikimi težavami, od otroških let ni poznal dneva brez bolečin. Ob vsem tem pa se je imel za srečnega človeka – in ni se samo imel za srečnega, ampak je bil resnično tak. Njegovo duhovno delovanje, politične obveznosti, odnos do ljubljene hčerke in zeta, izjemen ugled v učenem svetu in med parlamentarnimi kolegi – to je bila podlaga njegove življenjske radosti. Njen najpomembnejši vir pa je bilo to, da ni bil le zaposlen s filozofijo, ampak je bil v resnici filozof, torej človek, ki je znal preseči mizernost vsakdana in biti hvaležen za čudež življenja.”

Čas je, da omenim glavni razlog, zakaj pišem o Carneriju: bil je pravi Mariborčan. Družina sicer izvira iz Trenta, kjer se je tudi rodil 3. novembra 1821. Na svet je prišel zraščen s sestrico in je preživel zahvaljujoč težki operaciji, vendar je ostal pohabljen. Kmalu so se preselili na Štajersko, šolal pa se je pri stricu na Dunaju, kjer se je tudi vpisal na filozofijo, vendar študija zaradi hude zdravstvene krize ni končal. V “pomladi narodov” 1848. se je vrnil v dunajsko dogajanje kot pesnik in kot politični komentator. Leta 1851. se je poročil z grofico Louise von Schärffenberg (Ostrovrhar) in se preselil v Maribor. Leta 1857. je po smrti Eduarda von Lannoya od njegove soproge Therese, sicer svoje sestre, odkupil grad Viltuš (Wildhaus). Ker se mu je z leti zdravje še poslabšalo in je težko opravljal naloge veleposestnika, je Viltuš leta 1883. prodal z namenom, da se preseli v Gradec. Vendar se tam ni dobro počutil in se je leta 1885. spet vrnil v Maribor in do svoje smrti 1909. živel pri hčerki, poročeni z Richardom Bassom von Gödel-Lannoyem.  Njihova hiša v Gospejni ulici še zmeraj stoji.

 

Carneri in Slovenci

 

 Zelo verjetno je Carneri kot pomemben intelektualec zanimal mnoge Slovence in so z njim tudi sodelovali. Vsaj ena smer raziskovanja bi zanesljivo dala rezultat: Carnerijev “intimus” je bil Anastasius Grün (Anton Auersperg), povezan s Prešernom in njegovim krogom. O njegovih slovenskih povezavah je pisal že pater Roman (Tominc) v svoji münchenski disertaciji leta 1929. Tudi Mariborčanka Breda Požar je pred pol stoletja o tem napisala svojo (sporno) disertacijo. Še veliko bomo izvedeli s pomočjo projekta o AG, ki poteka na Graški univerzi (http://lithes.uni-graz.at/gruenstart2.html), kjer sodelujejo tudi mariborski germanisti.

 

Seveda se je Carneri vključeval v mariborsko politično dogajanje, ki je bilo kar odmevno v monarhiji, saj je šlo za drugo največje štajersko mesto s vse bolj zapletenimi odnosi med Nemci in Slovenci. Zelo hitro se je uveljavil med veleposestniki, ki so ga izvolili za svojega poslanca v Gradcu in na Dunaju.

 

Janko Glazer omenja Carnerija v svojih raziskavah zgodovine mariborske Čitalnice kot človeka, ki je nasprotoval vsakršni krepitvi slovenske avtonomije. Podrobneje pa se s Carnerijevo kariero deželnozborskega poslanca (1861-1869) in državnozborskega poslanca (1870-1899) ukvarja Janez Cvirn v disertaciji in kasnejši knjigi “Trdnjavski trikotnik”. Slovencem najbolj poznan je Carnerijev odziv na govor Lovra Tomana na veliki proslavi ob obletnici Čitalnice leta 1862. Menda je več verzij tega nastopa,  v katerem je primerjal Maribor s Termopilami in zatrdil, da bodo Slovenci raje umrli kot priznali, da je Maribor nemško mesto. Carneri se v odzivu ni vulgarno napihoval kot kakšen nemški nacionalist, ampak je razvijal koncept paritete v mednacionalnih odnosih ter pojasnjeval, da je Maribor slovenski le geografsko, ker je pač središče slovenskega zaledja, ne pa kulturno, saj v njem popolnoma prevladuje nemški duh. Neki ljubljanski dopisovalec ga je zaradi “popuščanja Slovencem” grobo ozmerjal, nekateri drugi pa so komentirali, da je treba vse skupaj jemati kot “izliv nacionalnih čustev”. So pa v Mariboru in okolici zbirali podpise v podporo Carneriju.

 

Ni dvoma, da je za Carnerija značilen “velikonemški pogled”, ki se je napajal iz ideje “Frankfurtskega parlamenta”. Veliko bolj kot Slovence, je kritiziral “malonemce”, ki Avstrije ne štejejo med nemške dežele. Nerealno je pričakovati, da bi Carneri takrat posvečal kaj več pozornosti slovenskemu narodnemu vprašanju, ki se je celo med Slovenci šele porajalo. V tem pogledu je Carneri z mnogimi v takratni Evropi delil prepričanje o t.i. zgodovinskih narodih, med katere Slovenci niso spadali.

 

Sploh pa Carneri po letu 1870. ni več izgubljal časa s politiko, še posebej ne z lokalno politiko. Njegove poglede o njej je kvečjemu mogoče izluščiti iz njegovih filozofskih koncepcij, za kar se pa v Mariboru niso potrudili, ne takrat in ne kasneje. Čeprav je še ostal državnozborski poslanec, se ni vključeval v vsakodnevne politične prepire, z izjemo zavzemanja za “dualizem” in nasprotovanja papeževi “alokuciji” zaradi avstrijske uzakonitve enakopravnosti vseh veroizpovedi. Prav slednje pa je lahko bil še dodatni razlog, da so ga v prevladujočem slovenskem katoliškem taboru prezirali.

 

Filozofske študije

 

Leta 1871. izdana 500 strani obsegajoča knjiga “Sittlichkeit und Darwinismus – Drei Bücher Ethik” je nekakšen mejnik, po katerem se je Carneri domala v celoti posvetil filozofskim študijam. Opredelil se je za materialističen-monističen eklektični pristop in se opiral na Spinozo, Kanta, Hegla, Feuerbacha in Wundta. Odločilno ga je prevzel Darwin, pri katerem je – podobno kot njegov prijatelj Haeckel – našel podlago novega svetovnega nazora. Če se je Haeckel bolj usmerjal v novo filozofijo narave, se je Carneri trudil utemeljiti novo humanistično naravnano socialno etiko.

 

Družba in narava sta po njegovem dve vseobsegajoči, biološko nastali, neločljivo povezani, včasih tudi nasprotujoči si združbi. Država se skozi zgodovino iz vladavine moči s pomočjo uveljavljanja humanističnih načel spreminja v pravno državo. Kulturni narodi uveljavljajo enake politične pravice za vse državljane, kar pa je uresničljivo le v republiki. Carneri zagovarja splošne državljanske pravice, veljavne za vse državljane sveta, kar bo končno pripeljalo do stanja, da bodo postale vojne odvečne. Ni nepomembno, da je delo nastajalo pod vtisom avstrijsko-pruske vojne (1866), ki je predstavljala za “avstrijskega velikonemca” hudo preizkušnjo načelnosti in jo je rešil tako, da je dokazoval nepotrebnost vojn. S takšno osnovno idejo je lahko knjiga istočasno izšla na Dunaju in v Leipzigu. Pa pri tem ni bil ravno oportunist, saj lahko v uvodu knjige, datiranim z “Viltuš, 30. september 1870” beremo naslednjo kritično misel: “…še vedno pa obstajajo vlade, ki so pripravljene sleherni dan vse skupaj pahniti v prepad revščine, kar bi nas moralo prepričati, da taka vlada ne bi smela obstajati niti dneva več, če ne sprejme etike kot temeljnega zakona.”

 

Pravna država se mora zavedati, da je delovna sila posledica nuje, kapital pa je pridelek delovne sile. Delovna sila je objektivnost, kapital pa je subjektivnost kot nekakšno posredništvo, ki samo po sebi ni nič, pač pa dobi smisel le, če služi preseganju delovne sile v inteligenco. Tako spiralno nadgrajevanje se imenuje kultura. Kot pravna država ni združljiva s privilegiji plemstva, tudi ni združljiva s privilegiji kapitala v obliki nekakšne “Geldstaat”. Pa tudi zamenjava “Geldstaat” z “Arbeitstaat” ni prava pot, ker še zmeraj gre za moč, ne pa za pravo. Kapital na oblasti si podreja delo in inteligenco, zato lahko govorimo le o “polkulturni” državi. To isto se lahko zgodi v primeru oblasti dela, ki razvrednoti kapital ter inteligenco. Tudi oblast slednje bi privedla do podobnih enostranskosti. Vse tri sile – delo, kapital in inteligenca – se morajo podrediti etiki kot temeljnemu zakonu pravne države. Carneri je temeljito proučil tudi Lassalla in pozdravlja socialno demokracijo kot dobro pot v pravno državo. Svari pa pred tem, da bi se lahko v delavski državi lepega dne zbudili, pa “enakosti ne bi bilo nikjer, izgubili pa bi tudi svobodo.”

 

Desetletje kasneje (1880) je pri Krönerju v Stuttgartu v “Volks-Ausgabe” izšla Carnerijeva najbolj razširjena knjiga “Grundlegung der Ethik”. Kot vse njegove knjige, ima tudi ta kot motto zapisano Spinozino misel, v tem primeru naslednjo: “Kdor ima pravo idejo, takoj ve, da je prava ideja in ne dvomi v njeno pravilnost”.  Morda si jo lahko razlagamo kot izraz samozavesti pisca, ki ima za seboj številno bralstvo. V uvodu brez ovinkov pojasni, da je uspel zgraditi sistem znanstvene etike, ki temelji na prelomnem Darwinovem odkritju o razvoju vrst, razumljenem kot nov pogled na svet. Knjiga se deli na tri dele:

 

  • Enovitost (Die Einheitlichkeit), ki obravnava življenje, dušo in človeka.
  • Spor (Der Widerstreit), ki obravnava zakone mišljenja, nagone in voljo.
  • Sprava (Die Versöhnung), ki obravnava razum, ideal in možno.

 

Še desetletje kasneje (1890) je bil Carneri že med najbolj branimi filozofi in ga je založba Kröner povabila med izbrane avtorje svoje “Taschenausgabe”, za katero je napisal “Der moderne Mensch”. Gre za prav posebno vrsto male enciklopedije, v kateri je v vezani besedi problematiziral, kontekstualiziral in definiral pojme, brez katerih se ni mogoče jasno pogovarjati o vsakdanjem življenju, obenem pa so most do natančnejšega, filozofskega, celo znanstvenega jezika: hvaležnost, religija, šola, delo, zabava, egoizem, narava, onostranstvo, pravica, dolžnost, pravičnost, svet, milost, nervoza, vodenje, znanost, umetnost, življenje, individualizem, rasizem, nagon, razum, ideal, država, družba, neizbežnost, bog, razvoj, resničnost, nravnost, morala, etika, zaupanje, ljubezen, izključenost, zanikanje, zakon, spor, družina, fantazija, spiritualizem, lepota, občutek, zmernost, čast, smrt, upanje samomor, značaj, modrost, trpljenje, zavest, humor.

 

Za primer poglejmo humor: Carneri ga opredeljuje kot poseben človekov dar. Ni si ga mogoče predstavljati brez ostrega uma. Obenem pa je globoko etičen, ker je vedno dobronameren. Skratka, humor je do kraja resna zadeva. Izraža zavedanje o človekovi omejenosti. Humor je vedno znamenje dobrih časov in merilo svobode.

 

Carnerijevo prepričanje najlažje povzamemo kar z njegovimi lastnimi besedami, ki jih je napisal prijatelju in profesorju etike na Dunajski univerzi Friedrichu Jodlu: “Veliko let sem pripadal hegeljancem. Vseskozi sem prisegal na pojem imanence ter se navduševal po eni strani nad Spinozo, kot sem ga takrat pač razumel, na drugi strani pa nad Giordanom Brunom, ki me je očaral; vselej pa sem imel pred očmi Goetheja – niti duh brez materije, niti materija brez duha ne moreta biti rešitev svetovne uganke. Tako sem postal panteist.”

 

Ob Carnerijevi 80-letnici ga je Dunajska univerza – zagotovo na Jodlovo pobudo – proglasila za častnega doktorja. Sam je to sprejel s humorjem kot ga je sam razložil. Vsekakor je bila to velika potrditev za človeka, ki ga je bolezen v mladosti onemogočila, da bi končal izbrani filozofski študij. Le tri leta po njegovi smrti je Johannes Sieber pri Wundtu v Leipzigu zagovarjal doktorsko tezo z naslovom “Carneri als Philosoph”. V njej takole povzema njegovo filozofsko naziranje: “Evolucionist in agnostični monist. Duhovno in telesno sta le dve plati iste realnosti. Kaj je snov na sebi, ne moremo vedeti; tudi o duhu lahko zgolj domnevamo. Ne materija, ampak šele organizem je zmožen mišljenja – naša zavest je funkcija centraliziranega organizma. Volja je notranje determinirana. Carneri v svoji etiki zastopa praktični idealizem, v katerem je nravnost pojmovana kot socialno določena življenjska oblika. Država je utelešenje družbenega ideala in predstavlja vrednostno usmeritev za posameznikovo obnašanje. Najvišji etični cilj je resnično srečen človek. Razum nam pomaga, da lahko individualni Jaz razvijemo v Jaz človeštva.”

 

Nedavno je v zborniku o Spinozi Hans Ulrich Gumbrecht objavil zanimivo razpravo o Carneriju, ki ga je proglasil za “mojstra površinskega diskurza” (Maister des flachen Discurses”). Carneri je res kot pridna čebela obletaval širna polja filozofskega cvetja in zbiral med v svojem satovju. Bil je pač eklektik, kakršnih je mnogo in so še kako dobrodošli širokemu bralstvu. Ni si domišljal, da bo nadomestil Spinozo ali Hegla, pač pa si je prizadeval za njihovo drugačno branje skozi dioptrijo novih znanstvenih dognanj, kakršno je v njegovem času ponudil npr. Darwin.

 

Carneri in Maribor

 

Carneri je preminil v Mariboru 18. maja 1909. Izmed objavljenih nekrologov bom omenil tistega, ki ga je za dunajsko Neue Freie Presse napisala Marie Eugenie Delle Grazie, zanimiva banatska Nemka in odmevna avstrijska pisateljica, ki izhaja iz kroga Rudolfa Steinerja (Waldorfska šola), v katerem so gojili visoko mnenje o Carneriju. Iz njenega pisanja izvemo: “Že tako hudemu trpljenju skozi celo življenje, se je na stara leta pridružila še slepota, zaradi katere ni mogel ne brati, ne pisati. Zato pa je Dantejevo Božansko komedijo prevajal in narekoval po spominu. Zadnje leto je preživel v vozičku, pretežno v spanju in tako se je tudi poslovil”.

 

Carnerija so pokopali v Selnici pri Mariboru, ker se je družina očitno še vedno čutila za viltuško. In tako se je v hiši na Gospejni ulici sklenilo plodno ustvarjanje, ki je veliko bolj odmevalo po svetovnih duhovnih središčih, kot pa doma. Še vedno je tako. Leta 1901. ga je mariborski občinski svet sicer imenoval za častnega meščana in dve leti za tem je dobil celo ulico v mestu, ki se je v prevratnih časih seveda izgubila. Utonil je v pozabo. Tu in tam se v nemških virih še pojavi kot spremljajoče ime v analizah drugih filozofov, vendar veliko manj od njegovih sodobnikov in kolegov  Haeckla, Jodla, Wundta ipd.., ki jim je bil enak, vendar zanje “skrbijo” njihova matična okolja – univerze, domači kraji, filozofska društva. Za Carnerija se ne briga nihče. Če ga slovenski viri že omenjajo, je to izključno povezano s pretirano zamero iz obrobne polemike, ki nikakor ni odraz Carnerijevega pomena. Končno je bil najbolj znan filozof v mariborski zgodovini. Nikomur ne bi škodilo, če bi Mariborska univerza storila kaj več za njegovo pravičnejšo umestitev v naš duhovni prostor.

 

Napisal: Franci Pivec

 

Preberi več...

Glasbena družina Schönherr

 

Delavnice južnih železnic so bile prva velika tovarna v Mariboru, vodena na sodoben način, kjer se je tudi delavstvo organiziralo po socialno-demokratskih načelih. K temu je sodilo tudi kulturno življenje i tako so leta 1863. ustanovili pevski zbor “Südbahn-Liedertafel” ter leta 1869. pihalno godbo “Südbahn-Werkstätten-Kapelle”. Člani obeh glasbenih teles so bili nekdanji vojaški glasbeniki, saj so imeli demobiliziranci prednost pri zaposlitvi. Tudi vodja obeh ansamblov, v Mariboru rojeni Franz Schönherr (1821-1886), je bil eden od njih, v tovarni klepar, pred tem pa namestnik kapelnika polkovniške godbe. Vadili so v Križnem dvoru (Kreutzhof) na Studencih, ki je veljal za nekakšen kulturni center desnega brega Drave. Po njegovi smrti sta ga nadomestila Johann Hendl (1886-1892) in Emil Füllenkruss (1892-1898), ki je kasneje vodil samo zbor.

 

Oče Schönherr je poskrbel za odlično glasbeno izobrazbo svojih treh sinov: Max ga je nasledil pri godbi, Franz je 1887. postal učitelj violine pri Filharmoničnem društvu in avtor razširjene violinske šole v petih knjigah, Raimund pa je bil polkovnik inženircev in skladatelj.

Max Schönherr (1873-1955) je prevzel godbo leta 1898 ter z njo že leta 1906. dosegel prvo mesto v cesarstvu. Bil je osrednja osebnost mariborskega glasbenega življenja – glasbeni učitelj, violist v komornih sestavih in redni dirigent filharmoničnega orkestra. S svojo godbo je 28. januarja 1911. “krstil” veliko Götzovo (danes Unionsko) koncertno dvorano, mesec kasneje pa je dirigiral tudi prvi simfonični koncert v njej. Ob Klietmannu in Wagnerju se je odlično razumel z Jožetom Trofenikom, Hinkom Druzovičem in Emerikom Beranom, s katerimi je izvedel več odmevnih koncertov.

 

Ob koncu 1. Svetovne vojne je najprej kazalo, da bo tovarniška godba nemoteno delovala naprej, vendar so si slovenski socialni demokrati leta 1919. premislili in Jože Vokač je ustanovil Železničarsko glasbeno društvo “Drava” (današnji “Angel Besednjak”), kapelnik pa je postal Anton Skačej. Vendar je še kar precej časa delovala tudi Schönherrjeva godba, tako da si je nabral kar 38 let kapelniškega staža. Umrl je leta 1955. v Mariboru, kjer je tudi pokopan.

 

Vrh glasbene ustvarjalnosti v Schönherrjevi družini pa predstavlja tretja generacija – Maxova sinova Wilhelm in Max. Imela sta srečo, da sta v najbolj občutljivih letih prišla v roke Alfredu Klietmannu, izjemnemu glasbeniku in pedagogu, ki je njima in še mnogim drugim mladim talentom v Mariboru določil življenjsko pot. Leta 1912 je povzročil glasbeno senzacijo, ko je pripeljal na koncertni oder 14-letno Fanny Brandl, 10-letnega Wilhelma Schönherrja, njegovega 9-letnega brata Maxa in 7-letnega Romana Klasinca. Vsi so naredili velike glasbene kariere.

 

Wilhelm Schönherr (1902-1975) je končal glasbeno akademijo pri Josephu Marxu na Dunaju ter doktoriral pravo v Gradcu. Glasbeno kariero čelista in dirigenta je delal v različnih orkestrih in opernih hišah po Evropi in jo sklenil kot profesor dirigiranja na akademiji v Nürnbergu.

 

Max Schönherr (1903-1984) je z dodatnim podukom še enega odličnega mariborskega glasbenega pedagoga Hermanna Frischa že kot najstnik pripravljal orkestracije za očetovo godbo, graški konzervatorij pa je končal kot Mojsisovicsev izbranec. Nikoli se ni dokončno odločil ali bo dirigent ali skladatelj in je na obeh področjih zapustil ogromen opus. Po upokojitvi pa je leta 1973. doktoriral še iz muzikologije in napisal več knjig, med katerimi sta dve – verjetno ne čisto slučajno – posvečeni glasbenim družinam Straussov in Lannerjev.

 

Iz njegovega bogatega glasbenega  delovanja, ki je popisano v mnogih monografijah (npr. Lamb-1992, Hanzlik-2004) bomo povzeli le to, da je sredi tridesetih ustanovil Radio Symphonie Orchester Wien, s katerim se je po Anschlussu uprl nacional-socialističnim repertoarnim ukazom in je zato moral na prisilno delo. Na različne načine je pomagal judovskim glasbenikom pri pobegih iz Raicha. Na podlagi njegove moralne drže in splošne priljubljenosti so mu leta 1946. zaupali predelavo Mozartove melodije v novo avstrijsko državno himno. Za njim je ostalo preko 100 posnetih plošč simfonične in lahke glasbe.

 

Premalo se zavedamo, da ima Maribor zelo bogato glasbeno tradicijo, na katero se opira tudi današnje razvejano glasbeno življenje našega mesta. Novi in novi talenti, ki vstopajo v svet glasbe različnih zvrsti, ne nastajajo iz nič, ampak imajo odlično podlago. K temu moramo prišteti glasbeno ustvarjalnost mariborskih Nemcev, ki je bila nadpovprečna in je neločljivi del naše skupne kulturne zgodovine. Glasbena družina Schönherrjev je presenetljiva in vredna spomina.

 

Preberi več...


KULTURNO DRUŠTVO NEMŠKO GOVOREČIH ŽENA MOSTOVI
Kulturverein deutschsprachigen Frauen “Brücken”

Barvarska ulica 5
Maribor, Slovenija

sl_SISlovenian
de_ATGerman sl_SISlovenian
Back To Top