Celih 770 let je bila Spodnja Štajerska, ki leži v severovzhodnem delu današnje sosednje države Slovenije, del vojvodstva Štajerske. Ozemlje je obsegalo plodno ravnico Ptujskega polja, ki ga objemajo gričevnate Slovenske gorice s številnimi vinogradi, gozdnati masiv Pohorja, Savinjske Alpe in vse dol celjske doline. Reke Mura, Sava in Sotla so ustvarile naravno mejo med Madžarsko, Hrvaško in deželo Kranjsko.

Na tem območju sta bili reki Drava in Savinja najpomembnejši plovni reki, po katerih so spravljali kmetje les. Mesta Maribor, Ptuj, Celje so bila pomembne transportne poti. Mesta in večji podeželski kraji, trgi so bili središče nemškega življenja.

V Mariboru je tako v času Avstro-Ogrske monarhije leta 1890 živelo okoli 2650 Slovencev in 7.500 Nemcev. Tudi druga mesta na spodnještajerskem so na prelomu stoletja poseljena z nemškim prebivalstvom. V drugi polovici 19. stoletja se je prebudila slovenska zavest. Sprva je slovensko politično gibanje želelo v okviru Avstro-Ogrske monarhije svojo avtonomijo, kot večina slovanskih narodov. Leta 1885 so se slovenski kmetje politično prebudili in
združili v lastne slovenske stranke. Že kmalu se je tako tudi spremenila slika prebivalstva. Pri štetju leta 1910 se je za Slovence opredelilo že 404.000 Spodnještajercev, za nemško govoreče 67.000, pretežno v večjih mestih. Z razpadom monarhije, ob koncu prve svetovne vojne, se je še vedno politično in gospodarsko vladajoča nemška populacija znašla kot manjšina v južnoslovanski državi.

Z zasedbo vojske Rudolfa Maistra ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije je bila Spodnja Štajerska priključen v novo nastalo državo SHS. S slovenizacijo je stoletna nemška tradicija nečastno zvodenela. Krajevna imena so poslovenili, nemške napise na trgovinah so zamenjali s slovenskimi in uradni jezik je postal slovenski. Nemški uradniki, učitelji, mašniki in delavci v državnih podjetjih so naenkrat izgubili svoje službe brez kakršnegakoli nadomestila. Nemška društva so razpustili in njihovo premoženje je bilo podržavljeno. Nemški prebivalci s
svobodnimi poklici so zaradi političnega šikaniranja, bojkota in uradnega podcenjevanja doživljali poraz za porazom in izgubili vse svoje premoženje. S prihodom nacionalsocializma v Nemčiji na oblast in ko je leta 1929 kraljevina SHS spremenila ime v kraljevino Jugoslavijo se je pričelo tudi na tem ozemlju širiti nezadovoljstvo. Še posebej z uvedbo šestojanuarske diktature, ki je ukinila parlament, razpustila politične stranke in prenesla neomejeno oblast na
kralja. »Anschlus« Avstrije k Tretjemu rajhu je še dodatno zaostril razmerje med Slovenci in Nemci na Spodnje Štajerskem. Posebej še potem, ko so v Apaški dolini, ki je bila poseljena v celoti z nemškim življem, na protestih zahtevali priključitev Apaške doline k tretjemu rajhu.

Ob izbruhu 2. svetovne vojne je bila kraljevina Jugoslavija v še težjem položaju, kako ustvariti ravnovesje med vplivnimi državami, ki so zahtevale pomoč, sodelovanje kot zaveznice. Tega niso spremenili niti prijateljski sporazumi, s katerimi je kraljeva vlada reševala svojo oblast. Marca 1941 je tako kraljevina Jugoslavija pristopila k paktu Nemčije, Italije in Japonske. Pred tem so sodelovanje podpisale že Madžarska, Romunija in Bolgarija. Tako je kraljeva vlada kolaborirala s tretjim rajhom, po vojaškem puču vlada pa je kmalu pobegnila v izgnanstvo v London. Tretji rajh je tako 5. aprila 1941 okupiral tudi Jugoslavijo.

Po Hitlerjevem obisku v Mariboru, da naj to deželo naredijo spet nemško, je seveda prišlo ponovno do hudih nasprotovanj med Slovenci in Nemci, pri tem so bili seveda najbolj prizadeti Slovenci, mnogi nemški Štajerci pa so se pri tem zelo nečastno izkazali. Novi nacionalsocialistični oblastniki so na brutalen način začeli razseljevati prebivalce nenemške narodnosti. Še posebej so se usmerili v nacionalno inteligenco Slovencev.

Zaključki 2. zasedanja AVNOJa v Jajcu, leta 1943 so tako med drugim vsem Jugoslovanom, nemške narodnosti odvzeli državljanstvo, vse civilne pravice prebivalcev kot tudi državljanov. Celotno premično in nepremično premoženje nemškega prebivalstva je bilo zaplenjeno .Odvzete so bile vse pravice na sodiščih, uradih in osebne pravice za osebno zaščito.

Tisti izmed »folksdojčerjev«, ki se po vojni niso odločili za pobeg od doma, ki se niso hoteli ločiti od svojega posestva in so pričakovali po vojni ponovno zaupanje in dobre odnose s slovenskim prebivalstvom, so večinoma doživeli hude travme. Tisoči so padli pod streli brez razloga, tisoči so pristali v zaporih, čeprav nič krivi. Šele danes vemo, kako so jih množično pobijali po vojni v Teharjih, v Mariboru ali Sternthalu/ danes Kidričevem.
Večina Spodnjih Štajercev nemškega porekla, ki so preživeli, so se prostovoljno ali nasilno odselili, zapustili svoje domove in se na novo naselili večinoma v Avstriji.

Kljub vsemu pa je en manjši del nemške manjšine preživel celotno vladanje komunistične partije, kar je lepo opisal Stefan Karner v svojem delu« Nemško govoreča manjšina v Sloveniji, njen razvoj od 1937-1997.«

KOČEVARJI – nemški staroselci

DIE GOTTSCHEER oz. nemški Kočevarji-staroselci označujemo nekdanjo nemško govorečo populacijo na strnjenem ozemlju Kočevja v času dežele Kranjske, nemško govoreči otok, s sedežem v kraju Kočevje, ki je danes sestavni del Slovenije.

Že v letu 1330 in do konca 14. stoletja, ko so tu vladali plemiči Ortenburgi, so na to nenaseljeno območje naselili nemške kmete iz Koroške in Vzhodne Tirolske. Neposeljena enklava, ki je obsegala 860 km2 in skupaj 177 vasi je bila bogata s kvalitetnim lesom. Domačini, kmetje, ki so živeli v zelo enostavnih razmerah so tako ohranili svoj staronemški dialekt celih šest stoletij. V sredini 19. stoletja je doseglo to območje z 28.000 prebivalci svoj višek. Počasi so se odpirali v svet, začeli so kot kramarji in lakota jih je veliko prisilila , da so se odselili v Ameriko. Z razpadom Avstro-Ogrske monarhije in nastankom kraljevine SHS, potem pa Jugoslavije je bil politični pritisk na nemško manjšino vedno večji. Tako je bilo v letu 1940 na istem ozemlju le še 12.500 Kočevarjev, kot nemška manjšina.

V začetku 2. svetovnem vojne je ozemlje nemških Kočevarjev pripadlo italijanski okupacijski coni. Na osnovi dogovora med Hitlerjem in Mussolinijem so leta 1941 pričeli s preselitvami nemških prebivalcev iz Kočevja na področje Krškega, Brežic, Sevnice in Radeč, na ozemlje s katerega so prej nasilno preselili slovensko prebivalstvo (večinoma v Srbijo) , ki je pripadalo nemški okupacijski coni Spodnja Štajerska. Leta 1945, po končani 2. svetovni vojni, je morala večina preseljenih nemških Kočevarjev ponovno na pot, povečini na tuje, na nemško govoreča območja. S sklepi AVNOJA so jim namreč odvzeli državljanstvo, vse državljanske pravice, vse premično n nepremično premoženje. Veliko jih je tudi umrlo v komunističnih taboriščih ustanovljenih po 2. svetovni vojni.

Od nekoč povsem izolirane nemške enklave na 860 km2 z 177 vasmi, je danes 112 vasi popolnoma uničenih, od nekoč 123 cerkva jih stoji danes le še 28.